O nedopustnih pozivih državnim organom, naj sankcionirajo Filipa Dobranića in DNJD

Spoštovani predsednik Državnega zbora,

ob včerajšnji javni zahtevi poslanke Katje Kokot za ukrepanje zoper Inštitut Danes je nov dan ter vloženi kazenski ovadbi zoper Filipa Dobranića iz taistega inštituta se zastavlja vprašanje, ali naši poslanci, predvsem pa predsednik Državnega zbora, še razumejo, kaj demokracija pomeni in kaj je v njej dovoljeno, kaj pa prepovedano.

Poslanko pekli Dobranićeva sredina napoved, da bo skupaj s svojimi poslanskimi kolegi iz Resni.ce naslednji teden najverjetneje glasovala zoper dopustnost referenduma o razkrojnem zakonu, in njegov apel vsem, še zlasti volivcem Resni.ce, naj ne bodo samo pazljivi, kako bodo poslanci glasovali, ampak naj začnejo tudi pritiskati, da jim pravice do referenduma ne bi ukradli. Šlo naj bi za »nedopustno poimensko targetiranje izvoljenih predstavnikov ljudstva« oziroma »ustvarjanje organiziranega pritiska na izvoljene predstavnike ljudstva pri izvrševanju njihove ustavne funkcije.«

Namesto, da ste ji pritegnili ter hkrati nezrelo komentirali, da gre za »krik ranjene zveri, ki izgublja svojo dominacijo in svoje posle v okviru proračuna,« bi jo lahko spomnili, da je bilo poimensko izpostavljanje točno določenih politikov – poslancev ali ministrov – ter pozivanje k vplivanju in pritiskom nanje vsakodnevna praksa njenega predsednika od leta 2020 naprej in poglavitna strategija za vaš in njen letošnji preboj v državni zbor.

14. novembra 2021 ste na primer javno zapisali:

»Ni več časa in prostora za politično korektnost!!! To so kriminalci!!! (…) Za bankrot države, opustošenje, za vsakega “obolelega” in pokojnika zaradi stanja v zdravstvu, so krivi Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek in tisti, ki so to tiho podpirali - Alenka Bratušek, Zmago Jelinčič Plemeniti, Tanja Fajon, Luka Mesec in konvertiti iz DeSUS - Demokratična stranka upokojencev Slovenije. Vsi oni s celotno sestavo parlamenta torej!!! (…) Ni več časa in prostora za politično korektnost!!! To so kriminalci!!! To je del režima, ki nam vlada že 30 let. Ne dovolite ljudje, da taki ostudneži s prstom kažejo na vas. Na volitvah jih moramo odpihniti.«

Morda bi ji ob tem veljalo pojasniti še nekaj osnov sodobnega demokratičnega parlamentarizma:

• V Republiki Sloveniji smo že pred več kot tridesetimi leti odpravili božanski status in malikovanje oblastnikov ter kazensko preganjanje besedne kritike oblasti, saj je bil zakon o uporabi podobe in imena Josipa Broza Tita razveljavljen 23. 12. 1991, 133. člen Kazenskega zakonika SFRJ in s tem verbalni delikt pa 31. 12. 1994.
• Zakonodajni postopki in glasovanja o zakonih so pri nas javni, ker smo tajni uradni list ukinili že leta 1988.
• Politika ni zasebni klub političnih elit, temveč odločanje o pravilih, po katerih bomo skupaj živeli, in o porabi denarja, ki ga vsi skupaj prispevamo z davki. Zato je politika stvar vseh državljanov, ne zgolj privilegij izbranih.
• Vsakdo, ki meni, da je državljanom dovoljena zgolj vloga občinstva s kokicami pred zasloni, je zgrešil stoletje. Ustava in zakoni nikomur ne prepovedujejo političnega govora, kritike politikov ali pozivanja ljudi k političnemu delovanju in pritisku na oblast. Prav tako nikjer ne piše, da smejo politiko komentirati samo parlamentarne stranke. Vsakdo sme imeti politična stališča in vsakdo lahko skuša vplivati na politične odločitve – pred volitvami in po njih, med referendumskimi kampanjami ali mimo njih.
• In nenazadnje: ustava in zakon jasno opredeljujeta naloge in pooblastila predsednika državnega zbora ter jih omejujeta na koordinacijo dela državnega zbora in skrb za red na njegovih sejah. In zato bi si predsednik državnega zbora z zahtevami, naj državni organi preverjajo javno financiranje zasebnih organizacij ali ga celo suspendirajo, lahko hitro sam prislužil kazenske ovadbe zaradi prekoračitve svojih pooblastil in vmešavanja v izvršilno vejo oblasti.

Drugače povedano: Filip Dobranić v sredo ni storil ali izrekel ničesar nedopustnega, kaj šele nezakonitega. Samo izvrševal je svojo ustavno pravico do svobode govora in politične kritike.

Poslanci po ustavi glasujejo izključno po svoji vesti in niso vezani na nobena navodila. Zato so poimensko odgovorni za svoja glasovanja in se ne morejo skrivati za večino, za stranko ali za disciplino poslanske skupine.

Če je zato v tej zgodbi kaj nedopustnega in nesprejemljivega, je to prav poslankino pritoževanje nad tem, da v sredo ni šlo za splošno kritiko, temveč za poimensko izpostavljanje. Kajti takšno pritoževanje pomeni zgolj bežanje pred njeno individualno politično odgovornostjo.

Nedopusten in nesprejemljiv je tudi poziv političnega funkcionarja državnim organom, naj zaradi politične kritike sankcionirajo konkretnega posameznika in njegovo organizacijo. Gre za učbeniški primer političnega pritiska in obračunavanja, po vzoru praks iz Orbanove Madžarske ter Hojs-Janševih zakamufliranih covidnih navodil policiji in drugim organom za obračunavanje s protestniki in kritiki.

Enako velja za vlaganje kazenskih ovadb zaradi politične kritike. Seveda je vsem jasno, da si Filip Dobranić zaradi za lase privlečene kazenske ovadbe ne bo pustil vzeti javne besede. Njen cilj zato ni pritisk nanj, temveč zastraševanje vseh drugih – da jim kritika politike in politikov v prihodnje sploh ne bi več padla na pamet.

Nismo nasedli v letih 2020–2022, zato ne bomo niti zdaj. Nekateri so za vstop v državni zbor gradili kariero na boju proti zatiranju politične kritike, danes pa posegajo natanko po istem repertoarju. Težko je spregledati ironijo, da stranka z geslom »Moč ljudem« problematizira prav to, da ti isti ljudje spremljajo in komentirajo delo svojih predstavnikov. Še večja ironija pa je, da prijave tožilstvu zaradi pozivov k referendumskemu odločanju prihajajo prav iz stranke, ki je volivcem obljubljala več referendumov.

Goran Forbici

direktor

Odziv varuhinje človekovih pravic

Kazenski pregon ne sme postati orodje za omejevanje politične kritike in svobode izražanja

V javnosti odmeva primer, v katerem je vodja ene izmed poslanskih skupin v Državnem zboru RS vložila kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Ovadba je bila vložena zoper predstavnika civilne družbe zaradi njegovih izjav na novinarski konferenci v zvezi z referendumom o interventnem zakonu. Ta je v govoru pozval državljane, naj na poimensko navedene poslance izvajajo pritisk, da zagotovijo pravico do referenduma.

Svoboda izražanja je ena temeljnih človekovih pravic, varovana z Ustavo Republike Slovenije in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Varuh človekovih pravic zato v obravnavanem primeru opozarja na več pomembnih vidikov.

Evropsko sodišče za človekove pravice že desetletja poudarja, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki so sprejete naklonjeno ali veljajo za neškodljive, temveč tudi na tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo (sodba v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu, 7. 12. 1976, točka 49). Prav tako je ustaljeno stališče, da se politiki neizogibno in zavestno izpostavljajo natančnemu javnemu nadzoru, zato morajo izkazovati višjo stopnjo strpnosti do kritik (sodba v zadevi Lingens proti Avstriji, 8. 7. 1986, točka 42). Ob tem velja še dodati, da Združeni narodi sovražni govor opredeljujejo kot vsako obliko komunikacije, ki napada ali uporablja zaničevalni jezik glede na vero, narodnost, raso, spol, etnično pripadnost ali druge osebne okoliščine in problem presega posameznike – prizadene celotne skupnosti in spodkopava demokratične temelje družbe. Sovražnega govora torej ne gre enačiti s kaznivimi dejanji zoper čast in dobro ime.

Kontekst konkretnega primera kaže, da gre za kritiko nosilcev oblasti – poslancev državnega zbora, v zadevi očitnega javnega pomena, t.j. zakonodajnega referenduma kot oblike neposredne demokracije. Uporaba izraza »pritisk« v tem okviru sama po sebi ne daje prepričljive podlage za tako skrajen odziv državne oblasti, kot je kazenski pregon. Tak odziv lahko pomeni pretirano reakcijo na politični govor, ki uživa posebno varstvo.

»Kazenski pregon ne sme postati orodje za omejevanje politične kritike, zlasti kadar gre za razpravo o vprašanjih javnega interesa,« poudarja Varuh človekovih pravic.

Ob tem Varuh opozarja tudi na standarde Sveta Evrope. Odbor ministrov je v Priporočilu CM/Rec(2022)16 poudaril, da morajo države vzpostaviti učinkovita varovala pred zlorabo zakonodaje o sovražnem govoru, zlasti kadar bi se ta uporabljala za omejevanje javne razprave ali utišanje kritičnih glasov. Kazensko pravo mora ostati skrajno sredstvo, uporabljeno le v najtežjih primerih.

Pri presoji morebitnega sovražnega govora je treba upoštevati več dejavnikov, med drugim vsebino izjave, njen družbeni in politični kontekst, namen govorca, njegov položaj v družbi, način širjenja sporočila ter verjetnost nastanka škodljivih posledic.

Na tveganja zlorabe pregona za omejevanje svobode izražanja je opozorila tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, ki je izpostavila, da lahko takšne prakse vodijo v postopno krčenje demokratične razprave (Resolucija 1577/2007). Podobno skupna deklaracija več posebnih poročevalcev Združenih narodov in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi iz leta 2021 poudarja:

• države imajo pozitivno obveznost ustvarjati okolje, ki omogoča svobodo izražanja;
• zagotavljati morajo visoko raven varstva političnega govora, tudi kadar je ta za nekatere žaljiv ali pretirano kritičen;
• politiki in javni funkcionarji morajo sprejeti, da so njihova ravnanja predmet natančnega javnega nadzora in tudi ostre kritike.

Primer je z vidika navedenega zaskrbljujoč, hkrati pa predstavlja priložnost za vnovični širši razmislek o kazenskopravni ureditvi. V Sloveniji so kazniva dejanja zoper čast in dobro ime še vedno urejena v Kazenskem zakoniku, čeprav se od javnih oseb pričakuje višja stopnja tolerance do kritik. Pobudo za razmislek o njihovi dekriminalizaciji je leta 2023 podal tudi Sodni svet, k temu pa že leta pozivajo tudi mednarodni mehanizmi.

Varuh opozarja tudi na omejitve nedavno sprejetega Zakona o zaščitnih ukrepih zoper strateške tožbe za onemogočanje javnega udejstvovanja. Zakon se pretežno nanaša na civilne postopke, medtem ko na kazenskem področju primerljivi zaščitni mehanizmi še niso sistemsko urejeni. To pomeni, da zaščita pred morebitnimi zlorabami kazenskih postopkov za omejevanje javne razprave ostaja omejena (npr. končanje postopka že pri policiji, zavrženje obtožnega akta, oprostilna sodba ali kriva ovadba).

Varuh človekovih pravic poudarja, da je odprta, tudi ostra javna razprava temelj demokratične družbe, zato je treba vsak poseg vanjo presojati posebej skrbno in z vidika varstva temeljnih pravic.

Ločeno Varuh sicer že leta opozarja tudi na pomen etike javne besede, predvsem na spletu. Odgovornost za raven javne razprave nosijo vsi udeleženci. V javnih nastopih, ki imajo širši in močnejši odmev, je posebej pomembno odgovorno presojati primernost izjav ter se zavedati posledic izrečenih besed. Varuh kot nesprejemljiv še posebej obsoja seksizem, ki predvsem prizidane ženske, ki se javno udejstvujejo. Več takih izrazov je Varuh zasledil v zadnjem času na spletu in v javnem prostoru. Spoštljiva kultura dialoga je temelj demokratične družbe, ki v tem času potrebuje predvsem povezovanje in sodelovanje, ne pa razdvajanja.

dr. Simona Drenik

varuhinja človekovih pravic