Oddaja Tarča in tednik Mladina sta konec tedna razkrila več nenavadnosti v zvezi z javnim razpisom ministrstva za javno upravo, namenjenim spodbujanju udeležbe ljudi v demokratičnih procesih ter krepitvi demokratičnega delovanja, dobrega upravljanja, transparentnosti, nadzora oblasti in aktivnega državljanstva.
Javno financiranje nevladnih organizacij mora biti popolnoma transparentno. Javni razpisi morajo temeljiti na vnaprej postavljenih kriterijih, ocenjevanje mora biti strokovno in popolnoma nepristransko. Izogniti se je treba vsakršnemu konfliktu interesov, prepovedana so vsa politična vmešavanja. V krovni mreži nevladnih organizacij zato pričakujemo, da se objavljene informacije in dvomi temeljito in takoj raziščejo. Če je na razpisu prišlo do nepravilnosti, pričakujemo, da jih odgovorni razkrijejo in zanje prevzamejo odgovornost. Če pa je prišlo celo do koruptivnih dejanj, pričakujemo, da se sankcionirajo.
V skladu s slovensko folkloro zadnje tri dni beremo o nevladnikih, prisesanih na državni proračun, zaradi česar naj bi bilo treba razpis razveljaviti, zraven pa še ukiniti proračunski sklad za razvoj nevladnih organizacij ter denar namesto v krepitev volilne udeležbe in utrjevanje demokracije preusmeriti v sanacijo poplav.
Spomnimo. Marca 2023 smo lahko brali o očitni zdravniški korupciji: nevrokirurg UKC Ljubljana je za operacijo makedonske državljanke zaračunal in v Hongkong skril nezakonito provizijo. Julija 2020 so mediji razkrili tipično politično korupcijo: kmetijska ministrica Aleksandra Pivec se je pustila na Krasu z družino gostiti podjetju Vina Kras. A ne v prvem ne v drugem primeru razkritju niso sledili pozivi, da naj se ukinejo nevrokirurške operacije in zaustavi javno financiranje UKC ali kar javnega zdravstva nasploh oziroma da naj država ustavi pomoč vinarski industriji ter denar raje nameni spopadu z epidemijo korona virusa. Ker je bilo popolnoma jasno, da nista problem javno zdravstvo ali vinarska industrija in državne podpore zanju, temveč koruptiven javni uslužbenec in koruptivna političarka. Ob drugačnem razvoju in fokusu bi kirurg provizije najbrž še danes veselo zaračunaval, kmetijska ministrica pa bi še naprej imela imenitno politično kariero.
Zato ne bi smeli niti tokrat nasesti pozornost preusmerjajočim »spinom«: problem niso nevladne organizacije ali njihovo javno financiranje, dokler je transparentno in brez konflikta interesov. Prav tako niso problem prizadevanja za sistematičen in trajen dvig volilne udeležbe, ni problem boj zoper desničarski populizem, nista problem krepitev poznavanja državljanskih pravic in nudenje pravne pomoči posameznikov. Problem je korupcija. Problem so zloraba javnih razpisov, prilagajanje pravil in prikrivanje konflikta interesov.
Po doslej znanih podatkih je na javnem razpisu potencialno spornih devet projektov petih prijaviteljev od skupno oseminštiridesetih projektov petinštiridesetih prijaviteljev. Šest projektov naj bi pripravila ministričina dolgoletna prijateljica in solastnica njunega nekdaj skupnega podjetja, v katerem je ministrica lastniški delež ob prevzemu funkcije prenesla na svojo mater. V enem od teh šestih primerov gre za prijateljičin zavod, ki je bil na razpisu uspešen šele, ko je bil po zaključku ocenjevanja spremenjen razpis. V petih primerih naj bi za pripravo vlog ministričino nekdanje podjetje, sedaj podjetje v solastništvu njene matere in prijateljice, pobralo sedemodstotno provizijo. Pri preostalih treh projektih gre za gospodarsko-interesno združenje, ki z nevladnim sektorjem nima popolnoma nič.
V petek zvečer je ministrica napovedala, da bo celoten razpis razveljavila takoj, ko bo našla ustrezno pravno podlago. Zakaj, če pa je istočasno zatrdila, da ni bilo pri odločanju nobenih nepravilnosti? Glede na dosedanji razvoj je sicer treba pošteno priznati, da bi bilo za nevladni sektor najbolje, če do razpisa nikoli ne bi prišlo. Zaradi sumljivih provizij in spreminjanja razpisa, navsezadnje pa tudi seznama največjih prejemnikov, bo škoda na imenu in integriteti nevladnega sektorja in javnih razpisih zanj precej dolgotrajnejša od trajanja prijavljenih projektov. A ravno zato je v fazi, ko ministrstvo kategorično zanika kakršnekoli nepravilnosti, sumi pa obenem niso razčiščeni, nemogoče pristati na razveljavitev celotnega razpisa. Ne samo zato, da se prepreči pometanje morebitnih nepravilnosti pod preprogo, temveč tudi zato, da si ministrstvo ne bi preprosto opralo rok na način, da vse prijavitelje in celoten nevladni sektor zabriše v isti koš, ne glede na to, ali so kaj imeli z ministričino prijateljico ali ne. To se ne sme zgoditi. Niso nevladne organizacije odločale na razpisu in ga spreminjale po zaključenem ocenjevanju. Najprej je zato treba razčistiti vse sume v zvezi z navedenimi devetimi projekti. Če se pri njih ugotovi koruptivne prakse, naj ministrstvo sklepe, ki se nanašajo na te projekte, razglasi za nične in neveljavne, kot to predvideva zakonodaja. Navsezadnje se, sodeč po njeni izjavi za petkove Odmeve, »da ni primerno, da kdor koli, ki je povezan z menoj, dobi cent iz tega razpisa«, njihove spornosti zaveda tudi sama ministrica.
Če pa na razpisu ni domnevno spornih samo devet projektov, pač pa je z njim narobe čisto vse, potem ne bi bilo prav razveljaviti samo razpis, temveč morajo vodilni hkrati tudi prevzeti odgovornost za očitno popoln razpad sistema vseh varovalk na ministrstvu.
