V zadnjih mesecih smo CNVOS-ovke in CNVOS-ovci prišli do dragocenih spoznanj.
Da po letu in pol še nismo pozabili, kako se objame najboljšo prijateljico, očeta, babico in bratranca (in da ni prav veliko stvari lepših od močnega objema najdražjih oseb).
Da je lepo poklepetati s sodelavkami in sodelavci v živo, ne prek zaslona (hej, Žan, s katerim si dopisujemo od decembra, ni robot, ampak človek iz mesa in krvi!).
Da besede »kavč« nočemo nikoli več slišati v istem stavku kot koncert, gledališče in kino.
Da je potovalni čas pice iz krušne peči do mize še kako pomemben (tudi najhitrejši kolesar je počasnejši od najpočasnejšega natakarja).
Da timski igralci nismo samo na papirju.
Dobro, slednje smo že vedeli. V zadnjih mesecih smo to le ponovno udejanjili: ko smo se cepili proti novemu koronavirusu. Poznate 'Bartlebyja, pisarja' ameriškega pisatelja Hermana Melvilla in njegov znameniti »raje bi, da ne« (I would prefer not to)? S temi besedami je pisar Bartleby odgovoril na sleherno prošnjo sodelavcev. Tudi mi bi jih lahko uporabili ob pozivu na cepljenje (hvala lepa, prebadanje kože in vnos cepiva, razvitega v rekordnem času, ni visoko na seznamu najbolj priljubljenih prostočasnih dejavnosti). Pa jih nismo.
Prvič, zaradi zgoraj naštetih spoznanj. Nočemo ponovnega zaprtja države!
Drugič, ker zaupamo znanosti.
In tretjič – ker nam je mar za tiste, ki se iz zdravstvenih razlogov ne smejo cepiti.
Če si privoščimo kliše: družba je močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. In zdaj je pravi čas, da pokažemo, kako močni smo zares. Sebi, svojim sorodnikom, prijateljicam in sodelavcem. Predvsem pa tistim s hudimi boleznimi, za katere držimo pesti in odpiramo denarnice v akcijah zbiranja sredstev. Zdaj nas potrebujejo bolj kot kadar koli prej.
