Odziv na blog Ivana Simiča o NVO (23/12)

Spoštovani g. Simič,

zasledil sem objavo na vašem blogu, v kateri se odzivate na CNVOS-ov demanti trditev, ki ste jih na istem mestu objavili 20. decembra. Vedno sem vesel, če kdo pokaže zanimanje za nevladni sektor. In za podatke, ki jih sistematično zbiramo, analiziramo in objavljamo na CNVOS-ovi spletni strani.

Vaš najnovejši prispevek, ki ste ga objavili 23. decembra, sem z zanimanjem prebral, pišem pa vam, ker sem v njem zasledil nekaj podatkovnih netočnosti.

1. Naš sektor letno ne »prejema« ene milijarde evrov (iz proračuna), niti nisem tega izrekel za Odmeve. Dejal sem, da toliko znašajo naši prihodki (oziroma da 10 milijonov predstavlja 1 % naših prihodkov). Nevladne organizacije svojih prihodkov ne črpajo zgolj iz javnih virov. Pravzaprav prihodki iz javnih virov predstavljajo samo 36 % naših skupnih prihodkov (konkretno iz ministrstev pa 10 %). Preostalih 62 % svojih prihodkov nevladne organizacije »zaslužijo« z donacijami, članarinami ali prodajo svojih storitev. V tem pogledu nas lahko primerjate s podjetji z državno subvencijo: tudi pri njih državna podpora ni edini ali celo največji prihodek.

Predvsem pa poudarjam, da državne dotacije nevladnim organizacijam niso nobena darila ali vbogajme. Prejmejo jih za opravljanje dejavnosti in storitev, ki jih nudijo državljanom in občanom. Z drugimi besedami – z dotacijo država ali občina za prebivalce ali družbene skupine naroči, plača in zagotavlja kakšno socialnovarstveno storitev, zagotovi šolanje naših otrok v Zavodu Sv. Stanislava, omogoči kulturno predstavo na kakšni vasi ali pa požarno varnost v naših naseljih.

Tako kot darilo ali vbogajme ni denar, ki ga Kolektor prejme od države za izgradnjo hitre ceste.

Med subvencioniranimi podjetji in nevladnimi organizacijami pa je vendarle pomembna razlika. Ta, da je v nevladnih organizacij zelo veliko prostovoljskega dela, s katerim ljudje solidarnostno prispevajo h kakovosti življenja v naših skupnostih. Tudi zato stroški dela v slovenskih nevladnih organizacijah predstavljalo le 21 % vseh naših skupnih odhodkov. Tako mimogrede, ko že pogosto slišimo očitek o lenih parazitih, ki so le sami sebi namen.

Vse te podatke lahko sicer že deset let najdete na naši spletni strani www.cnvos.si, v posebni rubriki Dejstva in številke o NVO sektorju. Prav vsem rade volje odgovorimo na dodatna vprašanja o objavljenih podatkih.

2. V letu 2019 prejemnikov sredstev iz sklada ni bilo samo 35, kot povzemate po Siolu. Urednik portala in avtor članka, na katerega se sklicujete, se je očitno zmotil. Pravi podatki so sicer javno dostopni na spletni strani Ministrstva za javno upravo. Več prijav projektov je bilo skupnih, konzorcijskih. Sredstva je v letu 2019 prejelo 177 organizacij.

Zakaj vseh 6.078 organizacij (pri čemer to število zajema tudi sindikate, politične stranke in cerkve), kot ste predlagali v novem zapisu, ali 28.000 NVO, kot ste predlagali pred nekaj dnevi, ne dobi enako, smo vam sicer že pojasnili v demantiju: ker bi bilo nesmotrno.

Sklad za NVO ima podoben namen kot SPIRIT ali SPS v primeru gospodarstva. Razdeliti vsem nevladnim organizacijam nekaj sto evrov bi bilo zato enako nespametno kot egalitarno razdeliti 155 milijonov SPS in SPIRIT med vsa obstoječa podjetja.

Čeprav sem že predolg, mi dovolite, da dodam še tole: dvig dohodninskih donacij za pol odstotne točke ne more nadomestiti sklada tudi zato, ker je sklad pomemben mehanizem uravnoteženega razvoja nevladnih organizacij po regijah in s tem regij samih.

Doslej je sredstva iz sklada prejelo 194 organizacij, in to iz vseh slovenskih regij. Razporeditev dohodninskih donacij je medtem mnogo bolj neuravnotežena. Od 36 organizacij, ki prejemajo več kot 10 tisoč evrov dohodninskih donacij, jih je 27 iz osrednje Slovenije, s sedežem v Ljubljani. Večina prejemnikov sredstev iz sklada ni iz središča države. Od 194 dosedanjih prejemnikov jih je iz osrednjeslovenske regije le 87. Drugače povedano – z dohodninskimi donacijami gredo večji zneski v veliki večini organizacijam iz središča oz. Ljubljane. Samo 9 jih je od drugod.

Pri skladu je razmerje v prid ostalim regijam. Od 170 organizacij, ki so doslej prejele več kot 10 tisoč evrov, jih je 96 iz drugih regij. Od teh 96 jih je 67 prejelo med 50 in 100 tisoč evri, 17 pa več kot 100 tisoč evrov. Medtem iz dohodninskih donacij še nobena organizacija iz drugih regij ni prejela več kot 100.000 evrov. Niti več kot 50 tisoč evrov. Največ dobi pomursko društvo za zaščito živali; in sicer 27 tisoč evrov.

Ukinitev sklada bi torej negativno vplivala na uravnoteženost regionalnega razvoja. Koroška in Bela krajina lahko pozabita na kakršnakoli pomembna razvojna sredstva za nevladne organizacije. Iz dohodninskih donacij zaradi maloštevilnosti svojih regij tamkajšnje organizacije nikoli ne bodo mogle dobiti pomembnejših zneskov.

Iz istih razlogov zvišanje dohodninske donacije tudi ne more kompenzirati sredstev, ki jih sklad nevladnim organizacijam krije za delež, ki ga morajo pri evropskih projektih zagotoviti iz domačih virov. Z izgubo tega vira financiranja bi nevladne organizacije v Slovenijo mnogo težje pripeljale evropski denar. V zadnjih dveh letih so sicer z 2,6 milijonsko pomočjo iz sklada v Slovenijo pritegnile 19 milijonov »evropskih« evrov.

Želel bi si, da bi se predlogi v zvezi z nevladnimi organizacijami snovali skupaj s tistimi, ki se jih predlogi tičejo in/ali se nanje spoznajo. To je bila redna praksa vseh vlad v zadnjih 20 letih. Tako kot se z gospodarstveniki pogovarja o ukrepih, ki zadevajo gospodarstvo. CNVOS za mednarodno svetovalno delo na področju razvoja in financiranja nevladnih sektorjev redno in pogosto najemajo OECD, Evropska komisija in Svet Evrope. Z veseljem s svojim znanjem vedno pomagamo tudi slovenskim odločevalcem.

Upam, da v bližnji prihodnosti, ko uspemo s skupnimi močmi premagati epidemijo, najdeva čas tudi za kakšno srečanje in kakovosten vsebinski pogovor.

Lep praznike vam želim!

---
Goran Forbici
direktor / Director