V CNVOS se odzivamo na neresnične ali nepopolne trditve o Skladu za NVO in namenitvi dela dohodnine za donacije, ki jih je Ivan Simič objavil na svojem blogu, delila pa jih je Demokracija.
TRDITEV:
Naslednjih 13 let so zadeve potekale na navedeni način. Tisti, ki so se odločili, da bodo pol odstotka svoje dohodnine namenili za splošno-koristne namene, so to storili, drugi ne. V zadnjih letih je bilo za te namene na razpolago cca 10 milijonov evrov in le dobra polovica se je odločila za namenitev dela dohodnine. Druga polovica pa se je odločila, da svojega dela dohodnine ne bo namenila nikomur, kar pomeni, tako oče te namenitve dela dohodnine, dr. Andrej Bajuk, so se odločil, da ga pustijo državnemu proračunu. Tako je vsako leto proračunu ostalo 5 milijonov evrov, kar je še zmeraj 5 milijonov manj, kot pred letom 2007. Zato ta del nerazporejene dohodnine ne more vzeti nihče, saj je to v nasprotju z voljo dohodninski davčnih zavezancev, ki so se odločili, da to dohodnino pustijo v državnem proračunu. Zato menim, da si tega dela dohodnine ne morejo deliti nevladne organizacije. Vse nevladne organizacije imajo možnost, da dohodninske davčne zavezance zaprosijo, da jim namenijo del svoje dohodnine, prej 0,5 %, v bodoče, če bo to potrdil državni zbor, 1,0 %.
ODGOVOR CNVOS:
Mešanje jabolk in hrušk. Obstoj sklada ni v nasprotju z voljo davčnih zavezancev, ki se niso odločili za namenitev dohodnine oz. so jo pustili v državnem proračunu. Sklad je namreč del proračuna; kot posebna namenska proračunska postavka. Zakon o nevladnih organizacijah je samo določil, da se vsako leto v proračunu določen denar namensko rezervira za razvoj NVO. Za izračun višine pa je izbral formulo, da je to razlika dohodninskih donacij. S skladom nihče ne posega v voljo davkoplačevalcev.
Z drugimi besedami: splošno proračunsko pravilo je, da se zbrana dohodnina kot eden od virov proračuna porabi v skladu z državnimi zakonskimi obvezami in prioritetami. 142. člen zakona o dohodnini je k temu pravilu dodal izjemo, da smejo dohodninski zavezanci za pol odstotka svoje dohodnine sami odločiti, kam naj gre. A če pravice ne uporabijo, velja seveda osnovno pravilo: da »njihovo« dohodnino v skladu z zakonskimi obvezami in državnimi prioritetami razporedi država oz. državni organi. Edino logično: sicer bi prišli do absurda, da mora denar za vekomaj ostati v proračunu. Kar je – kot da ga ne bi bilo.
In samo zato gre: z Zakonom o nevladnih organizacijah je zakonodajalec kot državni organ zgolj odločil, da se tisto, kar so zavezanci pustili v proračunu – oziroma niso razporedili sami –, iz proračuna nameni za razvoj NVO.
Ne gre torej za nobeno izigravanje volje kogarkoli. O porabi proračunskih sredstev odločajo državni organi – npr. parlament z določitvijo zakonskih obvez ali vlada s postavljanjem vsebinskih prioritet. To ni sporno, to so pravila igre, na katera pristajamo v demokratičnem sistemu. Tako kot državni organi npr. odločajo o proračunu za obrambo in proračunu za razvoj gospodarstva.
Če takšno razmišljanje privedemo do konca, državnih organov ne potrebujemo – naj odloči volja ljudi.
TRDITEV:
Ob tem pa se mi samo od sebe zastavi vprašanje, zakaj preostalih 22.600 nevladnih organizacij ni prejelo ničesar iz tega sklada. Zakaj se del dohodnine, katere dohodninski davčni zavezanci niso namenili nikomur, ne razdeli med vse nevladne organizacije v enakem znesku, temveč le tistim, ki izpolnjujejo neke pogoje, katere so si mogoče celo sami pripravili in se potem skrili za Ministrstvo za javno upravo. Poglejmo še izračun, če bi se teh 5.000.000.00 evrov razdelilo med vse nevladne organizacije (27.994). Izračun bi bil naslednji:
5.000.000,00 EUR : 27.994 NVO = 178,61 EUR za eno NVO.
Kot vidimo, bi vsaka nevladna organizacija prejela 178,61 evrov. To bi bila edina pravilna in poštena delitev nenamenjenega dela dohodnine.
ODGOVOR CNVOS:
Razdeliti vsaki od 28.000 nevladnih organizacij 178 evrov bi bilo popolnoma nesmiselno. V nasprotju s pravilom, da se državni denar deli umerjeno in po prioritetah. Gre za tako nizko vsoto, da ne bi koristila nikomur in prav ničemer. Organizacija z velikim proračunom je ne bi niti zaznala. Pa tudi organizacija z nekaj tisoč evri letnega proračuna si z njo ne more preveč pomagati.
Razpršitev denarja na minimalne vsote je vedno najslabša rešitev. Predvsem pa ne omogoča realizacije prioritet.
Nesmiselnost predloga ponazorimo na primeru gospodarstva. Namesto slovenskega podjetniškega sklada in Javne agencije SPIRIT Slovenija, ki podjetja podpirata z več deset tisoč-, sto tisoč- in milijonskimi subvencijami in podporo razvoju in tujim investicijam – v letu 2019 s 156,7 mio evri – bi vsakemu od 165.346 slovenskih podjetij dodelili enako vsoto – 947,7 evrov. Rezultat je jasen. Adijo, številne investicije, adijo, številni novi produkti, adijo, velik del tujih investicij. Malo verjetno je, da bi si kdorkoli upal karkoli podobnega zagovarjati pred GZS ali AmCham. Živega ga bi pojedli.
Trenutna finančna logika Sklada za NVO je zato edina smotrna. In predvsem enaka kot za vsa druga področja, z gospodarstvom vred. Tako kot podjetniški sklad spodbuja tuje investicije, Sklad za NVO spodbuja kandidiranje na razpisih Evropske komisije in evropskih agencij.
Podjetniški sklad tujim investitorjem dodeljuje subvencije, Sklad za NVO pa (sofinancira) slovensko finančno udeležbo. Evropski razpisi namreč zahtevajo 20–50 odstotno lastno sofinanciranje. Zneski sofinanciranj so v praksi do 50.000 evrov.
S 178 evrov si nevladne organizacije tozadevno seveda ne bi mogle nič pomagati. Enako velja tudi za tisti del sklada, ki financira razvoj novih storitev v sektorju ter nadgradnjo obstoječih. S 178 evri ni mogoče ničesar razviti. Tako kot si podjetje ne bi moglo nič pomagati z 948 evri pri razvojni investiciji. Karitas Samarijan je prejel 200.000 za razvoj nove dejavnosti/storitve – stanovanjskih skupnosti za zdravljenje alkoholikov. Cilj je, da se pilotna storitev razvije in da jo bodo lahko posnemali tudi drugi.
Razdeliti vsem organizacijam bagatelo bi bilo zato neuporabno razmetavanje proračunskega denarja. Neuporabno razmetavanje denarja pa že po definiciji ni niti pravično niti pošteno.
TRDITEV:
Zato bi Ministrstvo za javno upravo moralo, na svoji spletni strani in na spletnih straneh slovenskih medijev, objaviti seznam vseh nevladnih organizacij, ki so prejele sredstva iz te nerazdeljene dohodnine. Prav tako bi ob vsaki nevladni organizaciji morali navesti znesek, ki ga je le-ta prejela ter seveda obrazložitev, zakaj ta znesek ni enakovredno razdeljen med vse nevladne organizacije.
ODGOVOR CNVOS:
Vsi ti podatki so že javno objavljeni na spletni strani Ministrstva za javno upravo. Ne samo zato, ker je MJU izjemno transparentno ministrstvo, temveč tudi zato, ker to zahteva Zakon o dostopu do informacij javnega značaja in Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja. Objavljeni so tukaj:
Vsi lahko pogledajo, kdo je prejel koliko, za kaj, in za kakšno obdobje. Objavljena so tudi besedila razpisov, iz katerih je razvidno, kakšne dejavnosti oz. kaj se financira.
Zahtevati obrazložitev, zakaj »znesek« ni enakovredno razdeljen, bi bilo seveda nesmiselno, kot smo pojasnili že zgoraj. Kot na vseh drugih razpisih, tako za NVO kot za podjetja, se denar razdeli glede na kakovost prijavne vloge in finančno težo projekta. Ker so projekti različni, so tudi dotacije zanje različne.
Ocene in ocenjevalni obrazci posameznih projektov za vse slovenske razpise so skladno z uveljavljeno upravno in sodno prakso na zaprosilo dostopni vsakomur.
TRDITEV:
»Vlada je 20.12.2020 v Državni zbor Republike Slovenije posredovala predlog PKP 7, s katerim namenja veliko pomoči raznim pravnim in fizičnim osebam. Gre za več kot 550 milijonov evrov pomoči. Med spremembami je tudi zvišanje dela dohodnine, katerega lahko slovenski dohodninski davčni rezidenti namenijo nevladnim organizacijam. Odstotek se povečuje iz 0,5 % na 1,0 %, oziroma v denarju iz cca 10.000.000,00 EUR na cca 20.000.000,00 EUR. Gre za dvakratno zvišanje. Namen zvišanja tega odstotka je bil v tem, da bi se več denarja namenilo za šport, kulturo, gasilce in vse druge nevladne organizacije, ki ta denar potrebujejo.
ODGOVOR CNVOS:
Polodstotno zvišanje donacij dohodnine v CNVOS in nevladnem sektorju nasploh zagovarjamo že mnogo dlje kot g. Simič. Navijamo za delni participatorni proračun in za to, da vsak sam izbere, komu bo namenil svoj delež dohodnine. Doniranje dohodnine že deset let sistematično podpiramo z medijskimi kampanjami in oglaševalskimi akcijami. Izdelali smo tudi posebno aplikacijo, ki državljankam in državljanom olajša in poenostavi postopek doniranja: https://www.cnvos.si/nulapet/
Ne podpiramo pa zvišanja na račun sklada. Sklad je popolnoma drugačen podporni mehanizem za nevladni sektor. Financira profesionalizacijo in krepi kakovost storitev, s katerimi nevladni sektor pomaga ljudem. Kot smo že razložili, sklad organizacijam krije delež, ki ga morajo pri evropskih projektih zagotoviti iz domačih virov. Z izgubo tega vira financiranja nevladne organizacije v Slovenijo ne morejo več pripeljati evropskega denarja.
Z ukinitvijo se lahko poslovimo od uvajanja novih socialnih storitev v zapostavljenih regijah. In od neodvisnega dela na področju človekovih pravic, transparentnosti, boja proti korupciji, lažnim novicam, sovražnemu govoru. Nič od tega nikoli niso niti ne morejo financirati posamezna ministrstva.
Z dvigom donacij dohodnine na račun Sklada za NVO bi več denarja dobile nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s »priljubljenimi« temami. Kratko bi potegnile manjše lokalne organizacije, ki že zaradi maloštevilnih lokalnih podpornikov nikoli ne bodo videle večjih zneskov. In seveda organizacije, ki se ukvarjajo z »manj priljubljenimi« težavami, npr. brezdomstvom in odvisnostjo. Če citiramo Cvetko Tomin, generalno sekretarko Rdečega križa Slovenije: posledice ukinitve sklada bodo utrpele najranljivejše skupine.
