Ministrstvu za okolje in prostor smo v okviru javne razprave o novem Zakonu o varstvu okolja predlagali, naj ne krajša rokov za javno razpravo o okoljskih predpisih, naj javnost obvešča o (ne)sprejemljivosti njenih predlogov čim prej in ne šele po sprejetju predpisa ter naj omogoči pridobitev statusa v javnem interesu na področju varstva okolja vsem vrstam nevladnih organizacij.
Ministrstvo za okolje in prostor je pripravilo in dalo v javno razpravo osnutek novega Zakona o varstvu okolja, ki naj bi nadomestil sedaj veljavni istoimenski zakon. Novi zakon naj bi med drugim nekoliko podrobneje uredil tudi sodelovanje javnosti pri pripravi okoljskih predpisov, po vzoru veljavnega pa naj bi urejal tudi pridobitev statusa v javnem interesu za društva, zavode in ustanove.
Ministrstvo je v osnutku predvidelo splošno pravilo o minimalni 30-dnevni javni razpravi o okoljskih predpisih, pri tem pa predvidelo tudi izjemo – če gre zgolj za »manjše spremembe«, se razprava lahko skrajša na vsega 15 dni. Temu smo na CNVOS nasprotovali iz več razlogov. Kot prvo je takšna izjema zelo nevarna, saj kaj hitro postane pravilo in je večina zakonskih sprememb naenkrat samo še »manjših sprememb«. Pogosto smo namreč priča zelo podobnim zlorabam vladnega poslovnika. Ta ministrstvom izjemoma omogoča, da javne razprave ne opravijo, če je sprejem zakona nujen, da se prepreči nepopravljiva škoda. A zgolj s sklicevanjem na to izjemo se mnoga ministrstva (neupravičeno) izognejo javni razpravi in pri tem ne znajo pojasniti, v čem konkretno naj bi nepopravljiva škoda sploh bila.
Kot drugo, je 30-dnevna javna razprava v Sloveniji že uveljavljen minimalni standard, ki ga pozna tako Resolucija o normativni dejavnosti kot Poslovnik vlade (koliko se ga ministrstva držijo, je sicer druga zgodba). Prav tako ne gre spregledati, da enak minimalni rok predlaga vsem ministrstvom tudi Ministrstvo za javno upravo v vladnem priročniku Vključevanje javnosti v pripravo predpisov. Zato pri CNVOS ne vidimo utemeljenega razloga, da bi se ti roki sploh skrajševali in še to ravno pri predpisih na področju varstva okolja, kamor sodijo tudi predpisi s področja gensko spremenjenjih organizmov in jedrske varnosti, torej pri predpisih, ki že po naravi stvari vplivajo na širši krog ljudi.
In tretjič, 15 dnevni rok za razpravo hitro postane zgolj formalnost, saj v primeru, da sovpada s prazniki ali poletnimi dopusti, dejansko onemogoča, da se zainteresirana javnost s predlogom sploh seznani in nanj kvalitetno odzove.
V zvezi z javno razpravo nas je zmotil tudi precej dolg, tri mesečni rok od sprejema predpisa, v katerem naj bi ministrstvo javnosti pojasnilo, katere njene predloge je upoštevalo, katere ne in zakaj. Predlagali smo krajši, 15. dnevni rok odkar gre predpis v nadaljnji postopek, saj šele to omogoča učinkovito sodelovanje javnosti in navsezadnje tudi samemu pripravljalcu predpisa omogoči, da dobi povratne informacije o svojih (morda ne najboljših) argumentih še v času, ko se predpis še vedno lahko izboljša.
V zvezi s podelitvijo statusa v javnem interesu smo ministrstvu predlagali, naj se pridobitev statusa omogoči vsem nevladnim organizacijam ne glede na njihovo pravnoformalno obliko in ne zgolj društvom, zavodom in ustanovam. Za takšen pogoj namreč ne vidimo utemeljenega razloga, saj pravnoformalna oblika ne pove ničesar o javnokoristnem delovanju neke organizacije, kar je ključni element za pridobitev statusa.
Predlagali smo tudi črtanje kadrovskih in finančnih pogojev za pridobitev omenjenega statusa, saj tudi ti niso zagotovilo, da organizacija deluje javnokoristno. Kot smo zapisali, si je namreč brez težav mogoče zamisliti primer, da zavod zgolj s prostovoljci doseže večje dosežke na področju varstva okolja kot npr. zavod, ki ima 10 zaposlenih.
