Na nacionalni konferenci o strategiji razvoja NVO in prostovoljstva 2016-2020

Včeraj je v organizaciji CNVOS in Ministrstva za javno upravo v Ljubljani potekala nacionalna konferenca nevladnih organizacij z naslovom Zaključni koraki do Strategije razvoja NVO in prostovoljstva. Na njej je bil predstavljen osnutek strategije, ki ga je MJU objavil prejšnji teden. Ob okoli 100 predstavnikih nevladnih organizacij sta se konference udeležila tudi predsednik vlade dr. Miro Cerar in minister za javno upravo Boris Koprivnikar. Več informacij in zaključke konference bomo v prihodnjih dneh objavili na naši spletni strani.

Objavljamo uvodni govor direktorja CNVOS Gorana Forbicija:

»Spoštovani predsednik vlade, minister, kolegice in kolegi,

ni prvič, da imamo pred sabo seznam ukrepov, ki naj bi okrepili nevladni sektor in prostovoljstvo v Sloveniji. Vidim kar nekaj obrazov, za katere vem, da so že 2003/4 sodelovali pri pripravi podobne, a nikoli realizirane strategije, pa s katerimi smo potem leta 2008 pripravili memorandum nevladnih organizacij in nato leta 2012 t.i. predlog ključnih ukrepov za razvoj NVO in prostovoljstva. Kar pa je tokrat novo in prvič, je, da gre za dokument, ki so ga aktivno snovali in pripravljali kolegi z vlade in da je tudi pobuda zanj prišla z njihove strani oz. od sedanjega ministra za javno upravo. Vse prejšnje smo spodbudili in vsaj večinsko pripravljali v nevladnem sektorju.

Gre za razliko, ki je ne gre zanemariti. Ker ne obeta samo tega, da bo proces priprave tudi zaključen, ampak da bodo ukrepi, ko jih bo vlada potrdila, v nadaljevanju resnično realizirani. Upam, da te moje obete današnja prisotnost predsednika vlade samo še dodatno utrjuje.

Po drugi strani verjetno kdo poreče, da je seznam z ukrepi, o katerem bomo govorili danes in je bil objavljen prejšnji teden, krajši od seznamov, ki so v preteklih letih nastajali v naših, nevladniških krogih. In da je tudi precej ožji od nabora, ki je nastal lansko leto na konferenci, ko smo s procesom začeli. A če je takšna cena za to, da bodo ukrepi zares realizirani in da jih kolegi z vlade res vzamejo za svoje, potem se mi zdi sprejemljiva. Ne nazadnje gre za dokument s štiriletnim rokom trajanja in v štirih letih se da doseči samo omejeno število stvari. Nismo prva država, ki sprejema strategijo razvoja nevladnega sektorja in prostovoljstva. Prejšnji teden smo recimo tukaj gostili vladne in nevladniške kolege iz Zahodnega Balkana, kjer so nekatere države prve podobne strateške dokumente sprejele že pred desetimi leti. In od vseh, nevladnikov in vladnikov, smo slišali, da je ena večjih težav z njimi bila njihova preambicioznost, se pravi to, da ni bilo realistično ocenjeno, kaj se da objektivno narediti v štirih, petih letih in da so se zato na koncu v procesu njihove implementacije vsi malo izgubili.

Zato je, ko smo pred enim letom prav tako v začetku pomladi zborovali na tem istem mestu, naša želja na CNVOS bila, da imamo najpozneje čez leto pred sabo strategijo, ki bo vredna tega imena. Ki bo torej na eni strani imela jasno določen cilj, kam želimo, in obenem prepričljivo povedala, kako, s katerimi ukrepi bomo to dosegli. Mislim, da dokument, o katerem bomo govorili danes, predstavlja zelo dobro izhodišče za to.

Predvsem pa se mi zdi, da dokazuje – čeravno bi si tudi sam, tako kot verjetno vsak izmed nas, v njem želel videti še marsikaj – da smo si s kolegi iz vlade in uprave enotni, zakaj takšen dokument sploh potrebujemo. Večkrat srečam koga, ki mi reče, pa zakaj bi se država sploh ukvarjala z nevladnim sektorjem onstran tega, da zagotovi, da se ljudje čim bolj svobodno združujejo in počnejo, kar si želijo, če to ni v nasprotju z zakoni. Odgovor je sicer sila preprost: Ker je naloga države skrbeti, da vsi skupaj živimo čim bolje, nevladne organizacije pa smo ji pri tem lahko v pomoč. Naloga oblasti je zato, da poišče ukrepe, ki dajejo najboljše rezultate, naloga nas v nevladnem sektorju, v kolikor želimo sodelovati z državo, pa da ji pri tem stopimo nasproti in da to, kar počnemo, počnemo odgovorno, kakovostno in učinkovito.

Država v nevladni sektor v zadnjih letih investira okoli 300 milijonov evrov letno. Verjetno bi že to, da gre za nekaj manj kot 1 % našega BDP, moralo biti dovolj močan razlog, da država vnaprej zelo dobro razmisli, kaj si od tega sodelovanja in teh investicij obeta. Ampak še pomembneje se mi zdi izpostaviti, da za teh 300 milijonov nevladne organizacije realiziramo in Slovencem ponudimo za okoli 800 milijonov storitev in druge oblike pomoči, saj dodatnih 500 milijonov poiščemo sami, od donacij, tujih financerjev itd. Če k temu prištejemo še vse, kar postorijo tisoči naših prostovoljcev, lahko ugotovimo, da naša država za svojih 300 milijonov vložka dobi nazaj vsaj za 1,6 milijarde oz. 5-krat toliko kot vloži.

Vem, da je večini tukaj prisotnih vse to znano, ampak poudarjam predvsem zaradi predsednika vlade in ministra, da lahko uporabita, ko in če bo kakšnemu od ukrepov iz predloga strategije nasprotoval minister za finance. No, pa tudi zato, ker ju morda prepriča, da v strategijo vendarle vključita še ukrep, ki je izpadel in ki je že vrsto let visoko na nevladniški agendi. Gre za proračunski sklad oz. posebno namensko proračunsko postavko za razvoj nevladnega sektorja, ki bi se polnila iz nepodarjenega dela 0,5 % dohodnine, ki ga lahko sicer vsak izmed nas nameni kakšni od NVO, sindikatov, političnih strank itd. Ne gre za kakšne posebej velike denarje, za okrog 4 milijone evrov letno, ki se vsako leto še manjšajo, ker se hvala bogu vedno več ljudi odloča za to donacijo. Ampak so vseeno pomembni, saj bi iz njih lahko zagotovili sistemsko sofinanciranje tistih domačih programov in projektov, ki jih večinsko financirajo tuji zasebni donatorji, evropska komisija in tuje države, doma pa moramo zanje zbrati še 30 ali manj odstotkov. Ker takšnega sofinanciranja zaenkrat sistemsko ni zagotovljenega, številni programi, ki bi jih sicer v prvi vrsti financiral tuji denar, ostajajo nerealizirani, ker se nevladniški kolegi zanje ne odločajo, saj nimajo od kje zagotoviti preostanka sredstev. Zato upam, da na koncu v strategijo vseeno pride tudi omenjeni sklad. Navsezadnje gre za ukrep, ki sledi modelu državnih spodbud za tuje gospodarske investicije in ki je tudi zasnovan po istem kopitu – z nekaj več domače sistemske podpore do več tujih investicij in s tem večjega izkupička za vse nas.

Upam, da mi nevladniški kolegi ne zamerijo tega ekskurza v ekonomsko logiko, ampak danes imamo z nami vsaj dva, ki morata že po funkciji razmišljati tudi skoznjo.

Za konec nam vsem želim uspešno današnje delo v upanju, da čez par mesecev dobimo na vladi potrjen dokument, zaradi katerega bomo leta 2020 lahko upravičeno rekli, da imamo bolje razvit nevladni sektor in še množičnejše, bolje organizirano in kvalitetnejše prostovoljstvo.«