Od boja proti sivi ekonomiji malim društvom kvečjemu sivi lasje

Kaj imajo skupnega 73-letna blagajničarka društva upokojencev iz Brezovice, predsednik planinskega društva Ribnica na Pohorju, oskrbnik prostovoljec na Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik na 1620 metrov nadmorske višine in vodja Sankaškega kluba Jesenice?

Predvsem in v prvi vrsti entuziazem, močno voljo in solidarnost do drugih in lokalnega okolja, zaradi česar povsem brezplačno, prostovoljno pomagajo in sodelujejo v svojih lokalnih društvih. Ampak skupnega jim je še nekaj drugega – zaradi nerazumnih zahtev zakona o davčnem potrjevanju računov se vsi sprašujejo, zakaj jim je tega treba in a ne bi bilo enostavneje društva preprosto zapreti. Niso edini. Enake težave najverjetneje pestijo tudi njihove kolege prostovoljce v Kulturnem društvu akademski pevski zbor Rogaška Slatina ali Društvu GO-Spominčica za pomoč pri demenci severnoprimorske regije in številne druge.

Za vse velja, da jih država čisto po nepotrebnem in brez da bi si od tega lahko karkoli obetala obremenjuje z davčnimi blagajnami. Vsi imajo tudi manj kot 10.000 letnih prihodkov in nobenih zaposlenih. Takšnih je še mnogo. V Sloveniji je bilo po uradni statistiki v letu 2014 več kot 14.000 prostovoljskih društev in drugih nevladnih organizacij, ki so imele manj kot 5.000 evrov prihodkov. Odveč je dodati, da so brez zaposlenih in da je delo v njih brezplačno, saj dohodki zadoščajo kvečjemu za izvedbo aktivnosti, najemnine in materialne stroške. Svoja skromna sredstva zberejo iz občinskih dotacij in članarin. Ker pa v zameno zanje svojim članom običajno ponudijo kak izlet ali vsaj predavanje ali delavnico, rabijo (oziroma jo bodo zagotovo rabili leta 2018) davčno blagajno.

Ko je vlada lani pripravila, poslanci pa potrdili zakon, je bila obrazložitev, da davčne blagajne uvajamo zato, da bomo v naši državi naredili več reda, da bodo tisti, ki davke morajo plačevati, te res tudi plačevali. Obetali smo si dodatnih (do) 100 milijonov več davka od dobička pravnih oseb, dohodnine in ddv-ja. V nevladnih organizacijah smo vsekakor prvi, ki takšna prizadevanja trdno podpiramo. Toda kljub vsemu še vedno ne razumem, zakaj je bilo pri takšnih finančnih obetih davčno potrjevanje računov nujno »vsiliti« tudi vsem zgoraj omenjenim 14.000 malim društvom – vaškim kulturniškim zanesenjakom, požrtvovalnim lokalnim športnim delavcem prostovoljcem, poverjenikom društev upokojencev, tajnikom lokalnih društev delovnih invalidov ... Nenavadno je – milo rečeno – namreč boj sivi ekonomiji napovedovati tam, kjer so vsi, od finančnega ministrstva do poslancev, že vnaprej zelo dobro vedeli, da ne bo nobenega učinka. Gre za dejavnosti, ki so komercialno popolnoma nezanimive in kjer zaslužka torej nihče niti ne pričakuje niti dobiva, zato ni nobenega ddv-ja, nobene dohodnine, nobenega davka na dobiček ...

Saj ne da ministrstva za finance in koalicijskih poslancev na tovrstne zagate s številnih naslovov nismo opozarjali že v času priprave zakona na ministrstvu in njegovi obravnavi na parlamentarnem odboru za finance. Ter predlagali, da naj se sledi zahodnoevropskim zgledom, kjer so razumeli, da se proti sivi ekonomiji ne boriš tam, kjer je po naravi stvari ni, ker dejavnost ni tržno perspektivna, ter da naj se zato iz sistema davčnih blagajn izvzamejo nepridobitne pravne osebe z manj kot 10.000 evri prihodkov iz pridobitne dejavnosti, poiščejo pa tudi razumnejše rešitve za območja, kjer ni mobilnega signala. Ena od opozicijskih poslanskih skupin je celo pripravila amandma, a ga je koalicija gladko zavrnila z obrazložitvijo poslanca SMC in podpredsednika odbora, da imajo »običajno društva več članov, in da ocenjujemo, da bo vsaj eden izmed članov razpolagal z nekim pametnim telefonom, s katerim bo lahko dejansko račune izstavil, brez da bi bil pretirano obremenjen glede na to, da bo tudi finančna uprava zagotovila program, v okviru katerega se bo dalo brezplačno izstavljati fakture,« zaradi česar naj bi se »ta zadeva nekako primerno rešila glede na to, da vseeno zasledujemo to pravilo, da bi bilo čim manj izjem.«

Danes vemo, da je vsekakor škoda, da ni bilo na junijski seji odbora za finance nikogar iz društva upokojencev Brezovica, da bi poslanec Božič še njim razložil, kako enostavno bo menda vse skupaj, čeravno ima njihova blagajničarka 73 let, 57 članov pa je starejših od 80 let. Ali da bi kakšen od njegovih kolegov prostovoljnim oskrbnikom na Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik razložil, zakaj jim danes, v času univerzalne elektronizacije, prepovedujejo že več let uporabljano elektronsko blagajno ter silijo nazaj k arhaičnima svinčniku in papirju, samo zato, ker državna finančna birokracija in koalicija nista znali poiskati razumnejše rešitve za območja, kjer ni mobilnega signala.

Zato je skrajni čas, da ministrstvo za finance, vlada in poslanci še enkrat premislijo veljavne rešitve zakona o davčnem potrjevanju računov in čim prej sprejmejo novelo, s katero se bodo njegovi nesmisli odpravili. Saj razumem – pretirane izjeme v nobenem sistemu niso dobrodošle. Ampak ne more pa biti edini razlog za nasprotovanje neki smiselni izjemi, s katero nič ne izgubimo, ta, da smo na splošno proti izjemam. Ker drugo ime za takšno domnevno (in prazno) načelnost je navadna – kaprica. Kot tudi ne bi smela država nikomur nalagati ukrepov, za katere že vnaprej ve, da so popolnoma neproduktivni. Ker drugi imeni za to sta – samovolja in maltretiranje.

Goran Forbici, direktor CNVOS

PS Zapis je nastal ob pripravi skupne pobude CNVOS, Olimpijskega komiteja Slovenije, Planinske zveze Slovenije in Zveze društev upokojencev Slovenije poslancem državnega zbora za čimprejšnjo novelacijo Zakona o davčnem potrjevanju računov. Več o njej v naslednjih dneh.