Podpiramo poslanska priporočila za izboljšanje vladne transparentnosti in demokratičnosti

19. november 2015

VODJEM POSLANSKIH SKUPIN
ODBORU DZ ZA NOTRANJE ZADEVE, JAVNO UPRAVO IN LOKALNO SAMOUPRAVO

Spoštovani!

V nevladnih organizacijah podpiramo priporočila za izboljšanje vladne transparentnosti in demokratičnosti, ki jih je pripravila poslanska skupina Združene levice in jih bo naslednji teden obravnaval Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Čeravno nekatera od priporočil vlada že dalj časa uresničuje (vladna gradiva so javno objavljena na vladni spletni strani, dnevni redi se zainteresirani javnosti pošiljajo praviloma dan pred vladno sejo, v skladu z vladnim poslovnikom so v vladnih gradivih objavljeni podatki o morebitnih zunanjih pripravljalcih predpisov, prenova E-demokracije že poteka v sodelovanju z zainteresirano javnostjo), pa je pred vlado in njenimi ministrstvi, ko gre za demokratičnost in transparentnost, brez dvoma še precej pomembnih izzivov.

Ne glede na to, da ima po primerjalnih analizah Slovenija eno najboljših normativnih ureditev sodelovanja z javnostjo pri pripravi predpisov in ne glede na to, da je vlada v zadnjem času naredila več pozitivnih korakov v smeri izboljšav (pozimi-spomladi so izšle vladne Smernice za vključevanja javnosti, MJU je izdalo obsežen priročnik o posvetovalnih procesih in izvedlo serijo izobraževanj javnih uslužbencev), v praksi ni zaslediti pomembnejših premikov, saj ministrstva še vedno izdatno kršijo tako resolucijo o normativni dejavnosti kot vladni poslovnik.

Določilo o 30-dnevnem roku za javno razpravo ministrstva upoštevajo v manj kot 50 % primerov, pri čemer pravilo bodisi enostavno ignorirajo bodisi se neupravičeno sklicujejo na izjeme oz. krajšanje posvetovanj opravičujejo z argumenti, ki glede na veljavni vladni poslovnik preprosto ne vzdržijo (uveljavljanje EU direktiv, za katere smo imeli tako ali tako dve leti časa, neupravičeno sklicevanje na proračunske posledice itn.). Še slabše je z dostopnostjo informacij o tem, od koga in kakšne pripombe so ministrstva prejela ter kako so bile upoštevane. Resda od 2014 vlada objavlja imena zunanjih (plačanih) podizvajalcev, ampak predpisanih poročil o javnih razpravah pa tako rekoč ni zaslediti, če že, pa so največkrat zelo splošna. Tako tudi v primerih, ko v vladnih gradivih lahko najdemo seznam tistih, ki so oddali pripombe na določen zakonski predlog, ostane neznanka, kaj je bilo predlagano in kakšen je bil rezultat. Vse to pa na žalost bistveno vpliva na javno legitimnost vladnih sklepov, česar bi se vlada navsezadnje morala zavedati, saj v njenem lastnem Priročniku za načrtovanje in izvajanje posvetovalnih procesov (MJU, 2015) jasno stoji, da »(i)zkušnje kažejo, da je legitimnost sprejetih odločitev v očeh javnosti pogosto odvisna od transparentnosti njihove priprave in kakovosti pripravljalčevega odziva na prejete predloge in komentarje. Transparentnost najlažje zagotovimo z javno objavo prispelih pripomb. S pripravo in z objavo vsebinskega odziva nanje pa dokažemo, da je bil o njih opravljen ustrezen razmislek. S tem se izognemo temu, da bi javnost dobila občutek, da je bil proces le navidezen, kar neizogibno vodi k nezaupanju in težji implementaciji sprejetih odločitev. Prav tako transparentno vodenje celotnega procesa in objava odziva na prejete predloge predstavljata varstvo pred prevelikim vplivom posameznih interesov (lobijev). Z razmislekom in objavo odziva bomo namreč zagotovili enakopravno obravnavo vseh prejetih predlogov. Pri pripravi odzivnega poročila je ob navedbi vseh sodelujočih in povzetku njihovih predlogov zelo pomembno, da navedemo konkretne razloge, zakaj je nek predlog bodisi bil bodisi ni bil upoštevan. Takšna obrazložitev po eni strani zagotavlja razmislek o predlogu, po drugi strani pa tudi dokazuje, da je bil resnično opravljen. Obenem lahko priprava obrazložitev predlagane rešitve osvetli v povsem novi luči in pomaga pri pripravi boljšega predpisa.«

Četudi smo v nevladnih organizacijah pri spodbujanju kulture dialoga in sodelovanja izrazito naklonjeni t.i. mehkim ukrepom, ne pa dodatnemu normiranju ali sankcijam, pa bi glede na to, da vladi doslej kljub ustrezni normi in raznim promocijskim ukrepov še ni uspelo doseči pomembnejšega napredka med svojimi ministrstvi, zdaj najverjetneje bilo smiselno razmisliti o močnejših, trših ukrepih za dosledno uveljavljanje pravil iz resolucije o normativni dejavnosti in vladnega poslovnika. Predvsem bi izpostavili predlog, ki smo ga že večkrat podali, da se generalni sekretariat vlade zadolži za t.i. varuha vključevanja javnosti in da se torej med njegove pristojnosti uvrsti tudi naloga, da vladna gradiva pregleda z vidika upoštevanja 8.b in 9. člena vladnega poslovnika in da vsa tista, ki pogojev ne izpolnjujejo, zavrne oz. ministrstvom naloži, da kršitve odpravijo. Gre za varovalni institut, ki so ga nekatere tuje države že uspešno uveljavile ravno iz razlogov, ker ni nič drugega zares učinkovalo. Kar se pa tiče dostopa do pripomb, ki jih je vlada prejela k osnutku posameznega predpisa, pa predlagamo, da vlada začne slediti standardu, ki ga že vrsto let prakticira državni zbor, ki objavi vse, kar v zvezi z neko obravnavano zadevo prejme od zainteresirane javnosti. Glede na to, da bo na seji MDT hkrati s predmetnimi priporočili obravnavana tudi novela ZDIJZ, je mogoče omenjeni predlog tudi enostavno implementirati z amandmajem k 8. členu novele, ki ga predlaga ZL.

Močno podpiramo tudi predlog, da vlada obnovi magnetograme svojih sej in da so ti javno objavljeni. Strinjamo se namreč, da mora vlada glede transparentnosti dajati zgled vsem drugim organom, z izjemo zadev, ki sodijo med tajnosti, pa tudi ni razlogov, da bi vlada svoje razprave skrivala pred javnostjo. Navsezadnje člani vlade na vladnih sejah ne sedijo in razpravljajo niti kot zasebniki niti kot predstavniki političnih strank, ampak kot ministri, se pravi javni funkcionarji v javni službi.

Zato upamo, da bosta pristojni odbor in državni zbor priporočila, ki se zaenkrat ne uresničujejo, potrdila.

S spoštovanjem,

Goran Forbici, direktor Centra nevladnih organizacij – CNVOS
Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije
Vid Doria, generalni sekretar Transparency International Slovenia
Katarina Bervar Sternad, direktorica Pravno-informacijskega centra NVO – PIC
Simon Delakorda, direktor Inštituta za elektronsko participacijo
Gaja Brecelj, direktorica Umanotere - Slovenske fundacije za trajnostni razvoj
Neža Kogovšek Šalamon, direktorica Mirovnega inštituta
Marko Peterlin, koordinator Mreže za prostor