Pred nami je nov članek v seriji pogovorov z udeleženci projekta Trženje poslanstva. Tokrat smo se pogovarjali z Uršo Zgojznik iz društva Ekologi brez meja ter Samom Muhičem iz oglaševalske agencije Yin + Young.
Pred nami je nov članek v seriji pogovorov z udeleženci projekta Trženje poslanstva. Tokrat smo se pogovarjali z Uršo Zgojznik iz društva Ekologi brez meja ter Samom Muhičem iz oglaševalske agencije Yin + Young. Zaradi neodložljivih obveznosti je moral Leon Šinkovec iz Sberbank svojo udeležebo v zadnjem trenutku odpovedati. V zanimivem pogovoru so nam zaupali podrobnosti njihovega skupnega ustvarjanja, a nekaj skrivnosti kljub vsemu ohranili do naslednje priložnosti, ki bo zelo kmalu, že 17. septembra, ko se vidimo na zaključni prireditvi.
 
Zakaj ste se odločili za sodelovanje v projektu, kaj vas je prepričalo?
Samo Muhič, oglaševalska agencija Yin + Young: Mi se vedno lotimo projektov družbene odgovornosti. V zadnjem letu in pol smo sodelovali več ali manj povsod, stalno sodelujemo tudi na mladinem proglasu. Izziv nam je, da družbi nekaj vrnemo. Tudi nova poznanstva, novi ljudje – zato je zanimivo.

Urša Zgojznik, društvo Ekologi brez meja: Mi smo bili zraven že v prejšni izvedbi, ki nam je prinesla veliko novih poznanstev in tudi nekaj konkretnih sodelovanj po projektu. Z New Momentom (agencijo) smo marsikaj naredili skupaj. Ni bilo na prostovoljni osnovi, a kadar smo lahko, smo sodelovali. Ena takšna organizirana »prisila«, da se za isto mizo usedejo nevladnik, agencija in podjetje, se mi zdi dobra ideja. Še posebej zato, ker je bilo toliko premišljeno v naprej, da organizacije niso bile kar nametane skupaj, ampak so bile smiselno povezane, imele so skupne točke druga z drugo. Ta osnova je bila dobra.
 
Kaj vas je najbolj navdušilo? Presenetilo? Kaj ste se naučili od drugih?
Samo: Mene je najbolj presenetilo vzdušje, ker je bilo zelo sproščeno. Presenetile so me že prve delavnice, res je bilo dobro vzdušje. Malokdaj se to zgodi, kadar daš na silo skupaj ljudi (smeh). Mislim, da je bilo tudi vmes rečeno, da če bi pogledali po sobi, ne bi vedeli, kdo je nevladnik, kdo je iz agencije in kdo iz podjetja – res je bilo super.

Urša: Meni je bilo pozitivno druženje na dvodnevni delavnici. Se mi zdi, da je včasih 3 urna delavnica prekratka – malo zamudiš, malo prej moraš iti in potem zmanjka časa. Se mi zdi, da na teh kratkih ravno zaštartaš, potem se pa že neha. Vedno me pa navduši, kako v podjetjih obstajajo ljudje, ki so zelo angažirani – no, mogoče pa samo takšne pošiljajo na te dogodke (smeh). Je pa to lahko tudi slabo, ker včasih, tudi če so te osebe angažirane in pripravljene na sodelovanje, nimajo možnosti odločanja in potem stvari izvesti. To je res škoda.

Torej bi morali ljudje, ki jih pošljejo na te dogodke vedeti, kaj lahko in kaj ne, imeti vsaj osnovne informacije z vrha, kakšne so omejitve, še pred začetkom razvijanja ideje?
Urša: Ja, sicer je veliko dela in energije vloženega, na koncu pa ni nič iz tega, ker se stvari ne realizirajo. Dobro, je neko novo znanje, ni pa realizacije idej. To se mi zdi res škoda, ker menim, da bi naša država potrebovala čisto vse dobre ideje.
 
To bi bilo najbrž vprašanje za Leona? Kako je zdaj z realizacijo, kako kaže?
Urša: Ja, pri Leonu se morajo pogovoriti, ali jih to sploh zanima in v kakšnem obsegu. Oni se morajo odločiti ali gremo v to ali ne. Njihova odločitev je ključna.

Pri vas (Yin + Young) je bilo kar veliko ljudi zadaj, kar je bilo najbrž super, ker je imel vsak svoje ideje. Kako se je razvijal vaš odnos v skupini?
Samo: Jaz mislim, da super. Zelo hitro smo bili na ti in sproščeno komunicirali, čeprav se nismo prej poznali. Led je bil hitro prebit.

Urša: Ja, midva sva se ujela že v dvigalu pred delavnico (smeh), še preden sva vedela, kdo sva.

Samo: (smeh) ... ja, jaz sem bil prvič v Kristalni palači in so me ta dvigala zbegala. Res nisem vedel, če bom sploh prišel do predavalnice ... (smeh)

Urša: Debata je šla tudi hitro v smeri tega, kaj bomo skupaj naredili. Tudi z Leonom smo se hitro poklopili. Se mi zdi, da je dober pobudnik, ima veliko idej. Bili smo precej iskreni en do drugega in če smo zabredli, smo se znali ustaviti in štartati ponovno. Ne glede na to, koliko smo se pogovarjali, se mi je zdelo, da bi vedno lahko še govorili in govorili.

Samo: Ja, ampak se mi zdi, da je bil kar dobro izkoriščen čas.
 
Torej ste se srečevali in komunicirali tudi izven organiziranih delavnic?
Urša: Srečevali smo se ob ponedeljkih. Kdaj je sicer odpadlo, ampak večinoma smo se dobivali in še kakšno vmes rekli. Na dvodnevni delavnici se ni nič čisto usedlo. Mogoče smo bili že celo predaleč, ker smo že imeli idejo in vračanje nazaj v kreiranje množice idej, ni imelo smisla. Imeli smo že določeno smer. Vedeli, kaj so naše osnove, iz kje izhajamo. Tudi na Sberbank so vedeli, kaj so njihove omejitve, tako da metanje idej za nas ni prišlo v poštev. Na koncu sta bili dve ideji in sedanja je zmagala.
 
Kakšna je bila pa druga?
Urša: Tega pa ne povemo. Jo bomo prihranili za drugo leto (smeh). Tista je bila še bolj udarna, še bolj pionirska.

Samo: Čeprav so nekaj podobnega že razvili v Braziliji, to smo opazili nekaj dni kasneje.
 
Vaša ideja se osredotoča na tek in tekače. Vem, da Leon teče, kaj pa ostali?
Samo: Ja, Leonu je to precej blizu in to podpira. Jaz sem verjetno tisti, ki sem še največ pretekel. Sicer pa nismo neki resni tekači.

Urša: Vsak ima superge (smeh). Vsak je že kdaj kaj pretekel. Mogoče smo tu malo iskali neko skupno ciljno skupino, ki povezuje tako ene kot druge.
 
Kaj mislite, kaj bo končen rezultat projekta? Vem, da je to težko reči, ker Leona ni tu, ampak vseeno. Kakšni so vaši občutki?
Samo: Realizacija je odvisna od Leona, od časa in denarja.

Urša: Z vidika naše organizacije se nam zdi vse izvedljivo. Ideja je zastavljena tako, da lahko gremo v to tudi s kakšnim drugim podjetjem, če slučajno Sberbank ne bi bil zainteresiran za realizacijo. Mogoče je to prednost naše ideje.

Samo: Ideja je res zelo univerzalna – to smo želeli. Zasnovana je večplastno, vključuje sodelovanje z drugimi partnerji. Lahko gre za enkratno akcijo, za sodelovanje na eni tekaški prireditvi, lahko pa za dolgoročno, čez celo tekaško sezono ali pa več let. Povezana je tudi s trženjem produkta, tekočega računa, tako da prinaša prednost tudi za banko. Povezuje vse akterje. Realizacija je odvisna od vseh akterjev.

Urša: No, mi ne vidimo nobenih ovir za realizacijo (smeh).
 
Ste imeli kakšne težave s komunikacijo?
Samo: Ne, mi smo bili res iskreni drug z drugim že takoj od začekta, tako da smo vedeli, da imamo vsi neke omejitve. Tudi Leon je povedal, da nima prostih rok in da ni nič zagarantiranega. Mislim, da je bilo vsem jasno, da gremo nekaj skupaj narediti, potem bomo pa videli, kaj in kako.

Urša: Edini problem je bilo pomanjkanje časa. Vsakič, ko smo se dobili, smo imeli polno idej, potem pa nam je zmanjkalo časa, da bi jih konkretizirali, preverili več idej, dobili natančnejše podatke z vseh strani. Mogoče, če bi preživeli en teden skupaj, kdo ve, kaj bi se zgodilo (smeh) … Mislim pa, da je končni produkt dovolj konkreten glede na to, koliko smo imeli časa.
 
Kaj bi spremenili pri sami izvedbi delavnic in projekta?
Samo: Ne vem, jaz nimam nekih pripomb. Meni je bilo v redu. Na žalost se nismo mogli udeležiti vseh aktivnosti, ker smo bili zasedeni, ampak sicer mi je bilo pa okej.

Urša: Meni je bilo letos super to, da je bil dvodnevni dogodek, ker se mi zdi, da veliko da tudi to neformalno druženje, večerna debata. Všeč mi je bilo tudi to, da smo se večkrat dobili, bi pa dodala bi še kakšno uro, da si vsaj izmenjaš mnenja, zorne kote znotraj skupine.
 
Letos boljše kot lani?
Urša: Lani mi je bilo zelo všeč prvo predavanje od Davida Hessekiela. To mi je bilo super. Prinesti nekaj stvari iz tujine, dobiti primer dobrih praks – meni se to zdi super, ker ti nekje ostanejo v glavi in potem dobiš nove ideje. Za oglaševalce je mogoče to ovira, ne vem.

Samo: Meni se zdi nemogoče narediti nekaj, kar bi vsem v vsem ustrezalo. Eni imajo neka znanja, drugi drugačna in težko je to vse nagovoriti. Lateralno razmišljanje je nam (oglaševalcem) tako ali tako nekaj najbolj normalnega. Za nas ni bilo nič res novega, novega. Ampak to tudi ni bila naša vloga v projektu.

Urša: Vi bi šli verjetno na kak drug seminar, če bi morali se izobraževati in se nekaj novega naučiti?

Samo: Ja, nismo šli zaradi novih znanj.

Urša: So pa nova poznanstva, novi ljudje. To ostane, pa tudi če samo ena oseba.

Samo: Ja, res je. Nova poznanstva so vedno dobrodošla.

Urša: Meni se zdi, da v Sloveniji ne prepoznajo vrednosti družbene odgovornosti same po sebi – za razliko od tujine. In mislim, da je najbolj žalostno to, da teh zgodb niti mediji ne podprejo. S tega stališča se mi zdi projekt zelo pomemben – da malo presežemo tabuje.

Samo: Meni se zdi tako ali tako največji problem to, da se na trženje poslanstva gleda kot na nekaj negativnega. V letu 2015 bi se morali vsi ukvarjati s trženjem, tudi nevladne organizacije. Da boste s tem dobili sredstva, da boste lahko delali dobre stvari – več dobrih stvari. Zdi se mi grozno, da se morajo velike, resne organizacije spraševati, ali bodo sploh preživele ali ne, ker so odvisne samo od razpisov in donacij. To mi je grozno.

Urša: Nadgradnja projekta bi bila neka delavnica, izobraževanje o trženju za NVO, ker se mi zdi, da smo vsi ugotovili, da nam tu manjka znanja. Očitno imamo tu še veliko priložnosti, pa tudi notranje ovire in zadržke. V resnici nam manjka znanja in ljudi, ki so dobri. Se mi zdi, da dober tržnik ne bo nikoli delal v NVO.

Samo: Ampak se pa najdejo ljudje, ki bi to z veseljem delali pro bono. Ker nevladne organizacije imate kvaliteto in vsebino in če bi nekoga res zanimalo to, kar počnete…

Urša: Ja, mi smo to sicer že nekaj poskušali, ampak je bilo na začetku precej navdušenja, kakšen mesec, potem je pa nekako utonilo. Veliko je še prostora za izboljšave!