Novi pogledi na sodelovanje med podjetji in nevladnimi organizacijami

Medtem ko čakamo na razkritje projektnih idej in načrtov trženja poslanstva, ki se bo odvilo na slovesni prireditvi 17. septembra, še naprej pridno vabimo na pogovore naše raznolike ekipe trojk podjetij, nevladnih organizacij in oglaševalskih agencij, da z nami delijo svoje izkušnje in spoznanja iz preteklih mesecev skupnega ustvarjalnega dela. Ta teden vam predstavljamo nov pogovor, tokrat z ekipo, ki jo sestavljajo Urša Mirkovič iz podjetja Generali Zavarovalnica, Anja Lepičnik iz zavoda Varna pot in Jure Skubic iz agencije New Moment. V pogovoru sredi vročega avgusta so nam zaupali nekaj več o svojih občutjih, uspehih, pa tudi o izzivih medsebojnega sodelovanja in o tem, kako so jih premagali.

Anji, Juretu in Urši se najlepše zahvaljujemo, da so si vzeli čas in z nami podelili svoje izkušnje. Verjamemo, da boste bralci v njih uživali in morda tudi sami dobili kakšno dobro idejo.
 

Urša Mirkovič (Generali): Jaz sem padla v ta projekt čisto slučajno, ker sodelavka ni mogla priti. Mi je bilo pa takoj zanimivo, ker imam rada nove izzive. Všeč mi je bil tudi koncept – nevladne organizacije in podjetja skupaj. Zanimivo mi je bilo. Nekaj novega.

Anja Lepičnik (Zavod Varna pot): Tudi meni je bil zanimiv pristop, da združimo agencije, NVO in gospodarski sektor. Všeč mi je bilo, ker sem vedela, da bom spoznala nove ljudi, dobila nove kontakte, in tudi, da bomo v skupini z Generalijem, saj smo z njimi že sodelovali in smo tu videli priložnost, da to sodelovanje razvijemo še naprej, da postane dolgoročno.

Jure Skubic (New Moment): Jaz nisem pričakoval čisto nič, ker sem želel iti v vse skupaj odprt za vse možnosti. Potem pa je iz tega nastala zelo pozitivna izkušnja, predvsem zaradi zanimivega iskanja načina, kako skupaj spraviti dve popolnoma različni organizaciji, ki med sabo sicer ne bi sodelovali na tak način. Gre za drugačen pristop, ki obojim omogoča videti drugo stran pogajalske mize, in mislim, da je to velik plus projekta, da je to tisto, kar je dodana vrednost, saj daje neka nova znanja in možnosti, da bi ob novih projektih lahko drugače pristopili. Na začetku pa res, nisem želel ničesar pričakovati.

Anja: Ja, v tem primeru je bil ta način čisto okej, nismo imeli nekih velikih pričakovanj, bolj smo se lahko prepustili in videli, kam nas bo poneslo.
 

Anja: Ne, ne bi rekla, ker jaz osebno takrat še nisem bila na tem zavodu. Mogoče je bilo lažje Generaliju, ker je že poznal naš program.

Urša: Ja, meni je bilo malo lažje, ker smo bili vedno zraven tudi na drugih dogodkih – jaz sem sodelovala na promocijah, tudi na Luninem festivalu so bili zraven, imeli poligon in tako sem si lažje predstavljala, kako vse skupaj zgleda glede same promocije in podobno. Sicer pa mi je zelo pomagala Tjaša (sodelavka iz marketinga).
 

Anja: Meni je bil na začetku odnos zelo zadržan. Od vseh treh. Zanimivo mi je bilo, ker pri drugih sestankih ne čutim toliko zadržanosti, kot je bilo tu, ko smo se v bistvu dobili čisto neobremenjeno. Potem pa mislim, da smo hitro premostili to začetno zadržanost, naredili, kar je bilo treba in začeli delati na projektu.
 

Jure: Mislim, da je tu pomagala Nastja (Mulej, predavateljica na dvodnevni delavnici). Delavnica te prisili, da se odpreš. Prej je vsak malo zadržan. Tu pa se je zgodila ta točka preloma. Saj že prej je bilo vsakič, ko smo se dobili, bolj sproščeno, ampak ja, tukaj je prišlo do preobrata.

Anja: Ja, se strinjam.
 

Jure: Tako, ja. Odmori naredijo svoje. Ne moreš se usesti v kot in se ne pogovarjati z nikomer.

Anja: Fino je bilo to, da je bilo vodeno.

Jure: Ja, to zelo pomaga, se mi zdi, da je bil pristop zanimiv. Mogoče bi bilo tako tudi dobro začeti vse delavnice. Da bi se lahko že na začetku vsi odprli in ne bi bili zadržani.

Urša: Ja, več sodelovanja. Na začetku smo bolj spoznavali in smo bolj poslušali in bili vsi na nekem neznanem ozemlju. Malo ti je nerodno, malo ne poznaš ljudi. Potem je bilo pa lažje.

Anja: Veliko je nekih marketinških konferenc in dogodkov, NVO pa ima en projekt, pa tam želi najti sponzorje, podpornike. Tega je dosti. Na ta način, kot je bil zastavljen ta projekt, sem pa tudi jaz prvič zasledila nekaj takega.

Urša: Ja, ker če bi bilo to, kar smo imeli z Nastjo na začetku delavnic, bi šli mogoče potem tudi mi hitreje v akcijo.

Anja: Pravzaprav smo v dveh dneh naredili vse.

Jure: Mogoče če bi bilo več časa lahko, bi si dali več prostora, nekaj časa za razmišljanje. Ker mi tam smo, vsaj meni se je zdelo, bili zelo pod pritiskom. Ne groznem pritiskom, ampak pod pritiskom, da je treba to sproducirati v določenem času. Ni bilo neke nedelje popoldan, ko bi se nekam ulegel in malo premislil, kaj bi, če mi kaj pade na pamet.
 

Urša: Ja. Meni je Tjaša veliko pomagala, ker mi je povedala, kaj mi sploh lahko, bila mi je v veliko pomoč. Potem pa smo idejo razdelali.
 

Jure: Jaz ne morem nič reči, jaz sem oglaševalec (smeh).

Urša: Meni je to super, ker se mi zdi, da mi nimamo izkušenj v oglaševanju in da bi morala jaz pripraviti slogan/logo ... to je zame trenutno neznano področje, zato se mi je zdelo super.

Anja: Meni je tudi všeč, marketing me zanima, nisem pa nikoli delala samo tega. Fino je, da imaš ob sebi nekoga, ki ima več idej in pogled iz druge perspektive. Super, res.
 

Jure: V bistvu sem bil dan v situacijo dveh čisto drugače razmišljujočih. Nekoga, ki prodaja produkte in nekoga, ki hoče dobro – pa ni, da tisti, ki prodaja produkte, noče dobrega (smeh). Ne mislim tega. Želen izid je drug. Velik izziv je ta cilja združiti v enega skupnega in ne v dva ločena. In v bistvu je smešen občutek, ker ne moreš kar reči – ti poslušaj, tako in tako bomo naredili. To ne gre. Zanimivo je, ko jih skušaš pripraviti, da se razumejo med sabo, ugotavljaš, kaj gre, kaj ne gre, in jih skušaš združiti.
 

Jure: Čisto enako – oba sta mi blizu. Kot človek želim delati dobro, kot oglaševalec pa moram razmišljati tržno. Težko bi rekel, kateri je meni bližji. Z obema mi je bilo enako zahtevno.
 

Anja: Jaz sem iz tega veliko potegnila že medtem, ko smo delali na projektu. Vsekakor smo delali z željo, da se stvari realizirajo, vsaj do neke mere, da pride do rezultata.

Urša: Moja največja želja je bilo čim bolj dolgoročno sodelovanje, da se Varna pot res čim bolj poveže z nami. Koliko bo to izvedljivo, ne vem. Upam, da čim bolj. Naši so rekli OK, gremo v realizacijo projekta – so mi sporočili danes – zadeve lahko gredo v tisk. Jaz sem imela v začetku malo večje želje, naši so pa bili malo bolj zadržani.
 

Urša: Mogoče še kakšen projekt več, kar pa ni bilo izvedljivo, ker smo vmes že se posvetovali s Tjašo in oklestili projekt in dali realne opcije.

Jure: Meni se zdi fino, da smo razvili nekaj, kar je uresničljivo. Mislim, da nima smisla razvijati nekih festivalskih projektov, od katerih potem ni nič. Saj jih je fino delati, ker dobiš neke nagrade za na mizo ali vitrino, ampak nima pa nobenega učinka, saj nisi naredil ničesar dobrega. Narediti nek uresničljiv projekt, ki bo šel potem naprej, ki ob realiziran – to je bil naš namen. To je bilo to, kar sem jaz upal, da bomo naredili. Naredili smo zadevo, ki gre v realizacijo. Mislim, da je to tisto najpomembnejše. Kar se mene tiče je to to – »job well done«!

Urša: Ja, promocijskih material gre lahko v tisk. Se mi zdi, da je to en korak. Nekje je treba začeti. Mi smo se že pogovarjali, da bi idejo razvili naprej, če se bo tak projekt nadaljeval. Takrat bomo mogoče imeli tudi že bolj jasne ideje.

Jure: Ja, seveda. Imeli smo ideje, festivalske (smeh). Ampak ni šlo.

Urša: Ja, samo tu bi bilo potrebno razmišljati veliko vnaprej.

Jure: In smo rekli rajši ne, ker nam zdajle nihče ne bo dal toliko sredstev. To bi znašalo polovico proračuna za oglaševanje. Nima smisla razvijati neko stvar, ki ne bi bila izvedljiva.
 

Jure: Ja, je napisana. Napisana in poslikana. Dokumentirana.
 

Jure: Ja, saj se ne sme povedati ... (smeh)

Urša: Ja, če bi lahko to izvedli, bi to bil res uspeh.

Jure: Ja, potem bi bilo »big«.
 

Urša: Mislim, da bi mogoče bil lahko en del te dvodnevne delavnice že na začetku, potem krajše in na koncu še ena daljša. Se mi zdi, da bi tako bilo lažje izvedljivo, da bi lažje tudi prišli.

Jure: Če bi projekt trajal dlje, bi bil učinek večji, ker bi imeli več časa za razmišljanje. Če bi bil prvi dan z Nastjo, se mi zdi, da bi bilo tudi drugače – da bi se lažje spoznali. Mi se nismo poznali in to nam je malo manjkalo. Nekaj timbildinga. Ljudje v Sloveniji pač ne pristopimo en do drugega in rečemo »živjo, jaz sem ta in ta...« Kužki so tudi pomagali, zelo (smeh).

Urša: Ja, to je bil vrhunec (smeh).
 

Urša: Pri nas je vodstvo bolj nedostopno, veliko je posrednikov. Ampak ja, imamo zeleno luč, kar pomeni da je odziv pozitiven.

Anja: Pri nas je odziv tak, da je ideja načeloma super, ampak malo smo še zadržani, dokler ne bodo res vsi dogovori sklenjeni. Zares veselili se bomo, ko bo prišlo do realizacije. Dobro je, da smo že na začetku vedeli, kakšne so sploh naše možnosti. Da nismo šli v neke sanjaške ideje, ampak da smo vedeli kakšni so okvirji, kaj se lahko realizira.
 

Jure: Mene bi to zelo zanimalo.

Urša: Jaz bi z veseljem.