Divji zahod pri brezplačni oddaji državnih in občinskih prostorov nevladnim organizacijam?

Minimalne okvirje oddaje občinskih in državnih prostorov v brezplačno uporabo predpisuje Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Ta državnim organom in občinam brezplačno oddajo sploh omogoča, saj gre v osnovi za izjemo od gospodarnega ravnanja z »javnim« premoženjem, pri upravljanju katerega sicer upravičeno pričakujemo, da se mora občina kar najbolje potruditi, da iz njegove oddaje iztrži čim več. Zato brezplačno oddajanje ni neomejeno. Možno je samo, če gre za nevladno organizacijo, ki deluje v javnem interesu, ali socialno podjetje. Praktično gledano to pomeni, da npr. občina ne more prostora brezplačno oddati kar vsakemu, ki za to zaprosi. Omejena je na tista društva in druge nevladne organizacije, ki jim je ministrstvo izdalo posebno določbo, da delujejo v javnem interesu (npr. humanitarna in invalidska društva, NVO, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja, kulture itd.) ali pa so pridobila status socialnega podjetja.

Brezplačna oddaja prostorov tudi ni zakonska obveznost občin in države, temveč zgolj možnost – zakon namreč določa, da svoje prostore »lahko« brezplačno oddajo, ne pa da jih morajo. To pa jim daje precej manevrskega prostora, ali sploh in komu bodo takšno ugodnost nudili. Pri tem brezplačno oddajanje še dodatno zapleta dejstvo, da odločanje o tem, kdo bo uporabnik prostorov, po obstoječi zakonodaji sodi med t.i. »akte poslovanja«, ki ne sodijo med upravne postopke. Organ zato zanje ne rabi izdati upravne odločbe, temveč se relativno samostojno odloča, kdo bo uporabnik njegovih prostorov. V tem primeru tako npr. občina ne nastopa kot oseba javnega prava oziroma kot »oblast«, ampak je v enakem položaju kot zasebni lastnik stanovanja, ki se prav tako sam odloči, komu bo stanovanje oddal, in mu pri tem svoje odločitve ni potrebno posebej obrazložiti.

Na žalost torej veljavna pravna ureditev omogoča brezplačno oddajanje po tako rekoč povsem subjektivnih merilih. Edini pogoj je, da ima organizacija status delovanja v javnem interesu. Vse ostalo je absolutna diskrecija ministrov in županov. Zato npr. ni težko predvideti situacij, ko županom »prijateljske« organizacije prostore dobijo v brezplačno uporabo, tiste, katerih delo se županu ne zdi pomembno ali se z njim strinja ali pa je z organizacijami celo v sporu, pa kapriciozno ne. Na žalost je neobrazložena zavrnitev formalno skladna z zakonom, zato zavrnjeni organizaciji v takšnih primerih ne ostane kaj veliko možnosti – pritožiti se namreč ne more.

Veljavna ureditev je na splošno sicer vsekakor dobrodošla, saj predstavlja obliko podpore tistim nevladnim organizacijam, za katere je država presodila, da je njihov delovanje splošno koristno. Ta zamejitev kroga upravičencev je varovalka za to, da se občinski prostori, ko gre za njihovo brezplačno uporabo, uporabljajo v korist nas vseh, ne pa recimo za neke izključno zasebne namene. Po drugi strani pa dokaj ohlapni pogoji v praksi žal županom in ministrom prepuščajo vse vajeti pri odločanju, koga bo država ali občina na takšen način podprla in koga ne. To že z vidika načel pravne in transparentne države ni ustrezno, kaj šele, če upoštevamo ne ravno bleščečo stopnjo integritete v našem okolju.

Na CNVOS vidimo dve možnosti omejitve omenjene županske in ministrske diskrecije, ki bi obe prispevali k preglednejšemu brezplačnemu oddajanju prostorov. Ena je, da oorgan samoiniciativno sprejme uraden pravilnik ali merila, komu bo prostore namenjal (v njem npr. opredeli, katera področja so po njegovem v javnem interesu in jih bo podpiral na ta način, kriterije itd.). Druga možnost pa bi bila, da se v samem zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih skupnostih določi, da morajo biti sklepi o brezplačni oddaji utemeljeni z javnim interesom in da mora biti to v sklepu posebej obrazloženo (kar seveda pomeni, da bi morala biti utemeljena tudi zavrnitev). Takšne zakonske določbe sicer niso najpogostejše, vendar pa ne bi šlo niti za unikum.