Ljubljana, 7. 10. 2013 - CNVOS je 4. oktobra Ministrstvu za finance posredoval predlog dopolnitve osnutka novega Zakona o igrah na srečo. V njem predlagamo, da se: razširi krog prirediteljev dobrodelnih loterijskih iger iz društev in humanitarnih organizacij še na zavode in ustanove; poveča letna omejitev, ki velja za dobrodelne prireditelje, iz 1 na 3 loterijske igre, vsakič s po največ enim žrebanjem.
CNVOS je 4. oktobra Ministrstvu za finance posredoval predlog dopolnitve osnutka novega Zakona o igrah na srečo. V njem predlagamo, da se:
- razširi krog prirediteljev dobrodelnih loterijskih iger iz društev in humanitarnih organizacij še na zavode in ustanove;
- poveča letna omejitev, ki velja za dobrodelne prireditelje, iz 1 na 3 loterijske igre, vsakič s po največ enim žrebanjem.
Ni namreč razumnih razlogov za to, da lahko dobrodelne loterijske prirejajo samo društva in humanitarne organizacije (od katerih jih je več kot 90 % tako ali tako društev), ne pa tudi ustanove ali (zasebni) zavodi, saj gre tudi pri teh povsem enako kot društvih za nepridobitne in neprofitne pravne osebe, katerih cilji so splošnokoristni, saj delujejo na področju sociale, kulture, zdravja, dobrodelnosti, človekovih pravic itd.
Prav tako ni smiselna omejitev organiziranja dobrodelnih iger na 1-krat letno, saj je v nasprotju z zavezo iz aktualne Strategije iger na srečo, ki je bila sprejeta konec 2010 in državnim organom nalaga, da se »prirediteljem dobrodelnih iger na srečo omogoči zadostno prožnost pri nastopanju na trgu in prilagajanju razmeram.« Omejitev prirejanja na 1-krat letno namreč vsako prožnost tako rekoč ubija. Ker se po uradnih podatkih dobrodelne organizacije zelo redko poslužujejo dobrodelnih srečelovov in tombol ter obenem vse raziskave kažejo, da pritegnejo povsem drug segment kupcev kot »navadne« (saj jih javnost razume predvsem kot obliko doniranja in solidarnosti, ne pa kot igranje na srečo), skromno povečanje omejitve na 3-krat letno tudi ne prinaša nobenih tveganj glede povečanje hazarda ali izkrivljanja trga. Nevladnim organizacijam kvečjemu ponuja nekaj več priložnosti za zbiranje sredstev za njihove dobrodelne in splošnokoristne aktivnosti. Predlagano povečanje na 3-krat letno ima lahko tako le pozitivne družbene učinke in nobenih negativnih.
Predlog zakona sicer predvideva preimenovanje sedanjih občasnih klasičnih iger na srečo, ki jih prirejajo nepridobitne organizacije, v – dobrodelne loterijske igre. O dobrodelnih igrah govori tudi konec leta 2010 sprejeta Strategija iger na srečo, ki državnim organom nalaga, da zagotovijo pogoje za prirejanje dobrodelnih iger na srečo. Napovedano preimenovanje tega cilja iz strategije seveda ne uresničuje. Če bi bilo namreč dovolj že preimenovanje, potem v strategiji ne bi pisalo, da je pogoje zanje šele potrebno zagotoviti. Ker smo bili v 2010 med predlagatelji omenjenega strateškega cilja, lahko tudi sami potrdimo, da se v Strategiji iger na srečo s pojmom dobrodelne igre ni merilo na občasne, ampak na poseben tip trajnih loterijskih iger. Tako je namreč tudi v drugih članicah EU, kjer se pojem dobrodelne loterije dosledno uporablja za posebno obliko trajnih loterijskih iger, v katerih se najmanj 40% od vseh pridobljenih sredstev (in ne razlike med prihodki od prodaje in izplačil!) nameni za dobrodelne namene.
O tem smo pristojnim uradnikom Ministrstva za finance že večkrat podrobno pisali in pripovedovali ter se ob tem tudi sklicevali in navajali EU analize in prakse (nazadnje januarja letos ob napovedi novega zakona), enako jim je v preteklosti sporočalo tudi takratno Ministrstvo za javno upravo, a oboji vselej neuspešno. Na splošno lahko torej pripomnimo, da gre tudi tokrat za še eno zamujeno priložnost za vzpostavitev pravih dobrodelnih iger na srečo in za še eno (čeprav že pregovorno) neupoštevanje veljavnih državnih strategij s strani vladnih organov.
