CNVOS za Mladino o fiasku spreminjanja referendumske ureditve

Petkov komentar je dostopen tukaj. Ker je bilo besedilo zaradi znakovnih omejitev delno skrajšano, spodaj objavljamo njegovo izvorno verzijo.
 

Aktualno spreminjanje referendumske ureditve si bomo ne glede na to, ali bo ustavni zakon na koncu potrjen ali ne, zapomnili po dvojem. Po tem, da mu je v odporu uspelo združiti nezdružljivo – Aleša Primca in Delavsko-punkersko univerzo – ter kot najhujši demokratični fiasko državnega zbora doslej.

Resda so organizirali javno predstavitev mnenj, a kot ponavadi niso nikogar seznanili z usodo njihovih pripomb. Drugi problem je bila nedostopnost dokumentov. Vse do zadnje seje je bil dostopen samo osnovni predlog zakona, zato javnost sploh ni vedela, o čem je v resnici govora.

DZ sicer velja za zelo odprto institucijo. Na sejah njegovih teles lahko svoje mnenje predstavi tako rekoč vsakdo, ki zaprosi. Tokrat niso na sejo ustavne komisije povabili nikogar. Še več, tistim, ki so nanjo vseeno prišli, predsedujoča ni hotela dati besede. Česa podobnega redni obiskovalci Šubičeve ne pomnimo. Konspirativnost je bila tolikšna, da je zmotila celo strokovno skupino, ki je predlog pripravljala. Zato so komisijo pozvali, da naj javnost vendarle vključi še pred odločanjem. Zaman - Lojze Ude je na seji lahko le resignirano ugotavljal, da jih sploh niso vzeli resno. Tudi sicer bi v zgodovini slovenskega parlamenta zastonj iskali primer, ko bi poslanci tako odkrito navijali za to, da se reč čimprej pospravi z mize. Ali da bi kakšen predsedujoči s takim navdušenjem kot Maša Kociper ugotavljal, da je predlog potrjen: »Kolegi, prosim za vaše glasove. Kdo je za? (18 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Zelo, zelo, zelo z veseljem ugotavljam, da smo amandma podprli soglasno.« In ponovno pri naslednjem glasovanju: »Kdo je za? (18 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Hvala lepa. Tudi zdaj sem zelo zadovoljna.«

A grand finale je šele sledil. Potem, ko so potrdili predlog, so predsedniku DZ naložili, da civilno družbo vseeno povabi na pogovor. A ker ustavnih predlogov v nadaljnji obravnavi ni mogoče dopolnjevati, se o referendumih niso hoteli pogovarjati. Na mizi so bila samo bistveno manj pomembna orodja demokracije, ki bi jih uredili v prihodnje. Kar je približno tako velikodušno, kot če te najprej grobo slečejo do golega, nato pa ti ponudijo, da si izbereš barvo kape.

Vendar nedemokratičnost ni edina težava aktualne ustavne revizije. Ne pomnim namreč zakona, pri katerem bi poslanci svojo glas (in ignoranco državljanov) tako intenzivno legitimirali z zvestobo stroki. »Finte«, ko nam namesto avtoritete izrečenega podtikajo avtoriteto osebe, niso v politiki sicer nobena novost. Toda če nekaj trdi ustavni pravnik, to samo po sebi še ni ustavnopravno pravilno. A v konkretnem primeru ne gre le za to, da bi se pravniki lahko tudi motili. Težava je prej v tem, da ustavna vprašanja po definiciji niso (samo) pravn(išk)a vprašanja. So v prvi vrsti politična, zato se pri njih za stroko enostavno ne da skrivati. Vztrajno ponavljanje Mira Cerarja, da je »ta predlog najboljše, kar je slovenska stroka lahko pripravila,« je zato lahko samo metanje peska v oči.

Nekatere od omejitev sicer narekuje zdrava pamet. Na primer, da je treba pravico do referenduma vzeti poslancem in državnemu svetu. Enako nesporna je prepoved referendumov o zakonih, ki odpravljajo pravnomočno ugotovljene protiustavnosti. Ampak pri obeh ostalih novostih – kvorumu in prepovedi odločanja o finančnih zakonih – pa je zdrava pamet precej manj suverena. Zato tudi ne čudi, da se je strokovna komisija pri njiju toliko sklicevala na t.i. primerjalnopravne argumente o tem, kakšna je ureditev v drugih državah.

Ti niti za pravno teorijo niso posebej prepričljivi. Lahko sicer dodatno podkrepijo neko rešitev, a če so edino, kar imaš v rokah, potem ta pač ne more biti pretirano trdna. Trmasto vztrajanje pri njih ima sicer še to hibo, da običajno izpade precej smešno. Tako je bil eden najbolj komičnih trenutkov seje, ko je eden od pravnikov zatrjeval, da so spremembe nujne zaradi »uspešnosti in primerljivosti naše države z drugimi uspešnimi državami.« Prav škoda, da Janez Pogorelec svojega sklepa ni izpeljal do konca. Lahko bi, recimo, predlagal, da zapis fiskalnega pravila v ustavo preprosto opustimo, saj nas bosta v blaginjo očitno popeljali kar uvedba kvoruma in omejitev odločanja o fiskalnih zakonih. Trditev je nedvomno norost, vendar bi po drugi strani lahko razložila, zakaj se jim s spremembo tako mudi, čeprav jim vsi dopovedujejo, da v dani finančni situaciji referendumska revizija res ne more biti prioriteta.

Kvorumi in prepoved referendumov o finančnih zakonih z uspešnostjo držav seveda nimajo čisto nič. Kot piše v predlogu, prepoved odločanja volilcev o finančnih zakonih v EU poznajo Italija, Danska, Portugalska, Grčija, Madžarska in Estonija. Še zanimivejši je seznam držav s kvorumom. Po raziskavi Beneške komisije, ki, mimogrede, kakršne koli kvorume močno odsvetuje, so na njem v EU Italija, Danska, Portugalska, Grčija, Madžarska, Bolgarija in Poljska. Razen Danske torej nobene posebej uspešne države, dve sta celo že morali zaprositi za finančno pomoč. Kvorum sicer poznajo tudi v Kolumbiji, Urugvaju in Azerbejdžanu.

Vseeno pa pri kvorumu civilna družba ni enako enotna kot pri nasprotovanju prepovedi odločanja o finančnih zakonih. Večina, s sindikati vred, mu ostro nasprotuje. A slišimo tudi glasove, ki se zanj zavzemajo – in to celo za precej višji prag, kot je predviden sedaj. Njihov temeljni argument je legitimnost referendumske odločitve: če je za sprejem zakonov potrebna večina poslancev, potem ji tudi razveljavi lahko samo večina volilnega telesa. Precej prepričljivo na prvi pogled. A tudi zelo parcialno. Za večino zakonov, na primer, zadošča, da jih sprejme 23, tj. samo dobra četrtina poslancev. Težko bo zato kogar koli prepričati, da je za njihovo zavrnitev nujno potrebna polovica vseh volilcev. Hkrati se zanemarja eno temeljnih predpostavk demokracije, da kdor se ne izjasni, odločitev hote prepušča drugim. Če to velja pri volitvah, kjer zato kvoruma ni, zakaj ne bi veljalo na referendumih?

Zgornji pomisleki seveda ne ponujajo rešitev za vprašanje, na kakšen način smiselno omejiti referendumsko odločanje. A skupaj z dejstvom, da je bil aktualni postopek ustavne revizije izredno nedemokratičen in izključujoč, povedo vsaj to, da bi morali poslanci predlog ustavnega zakona preprosto in brez posebne debate zavrniti.

Goran Forbici, direktor CNVOS