CNVOS je za Slovensko tiskovno agencijo (STA) komentiral reze, ki z rebalansom grozijo sredstvom, namenjenim za programe in projekte NVO, ter opozoril na škodo, ki bi jo nepremišljeno in rokohitrsko »varčevanje« povzročilo več sto tisočim uporabnikov nevladniških storitev. V odgovorih smo se dotaknili tudi vprašanja, kaj narediti ob predpostavki, da se rezom ni mogoče popolnoma izogniti, spregovorili pa tudi o siceršnjih pričakovanjih NVO sektorja do države in vlade glede njune vloge pri našem razvoju.
STA članek je dostopen tukaj, spodaj pa objavljamo celoten odgovor CNVOS na novinarska vprašanja:
(STA) Koliko je NVO, katere so glavne skupine?
(Goran Forbici, direktor CNVOS) Slovenski nevladni sektor po zadnjih podatkih (april 2012) sestavlja več kot 25.300 nevladnih organizacij, po njihovi pravni obliki razdeljenih predvsem med društva, zasebne neprofitne zavode in ustanove oziroma fundacije. Med njimi je daleč največ društev – preko 22.800, sledijo jim zavodi – 2252, ustanov pa je trenutno 254. Število NVO se že desetletje vztrajno veča, pri čemer je v zadnjih letih najhitreje raslo število zavodov, in sicer od leta 2008 do 2011 za kar 60 %.
Največ nevladnih organizacij deluje na področju športa in rekreacije (cca. 35 %) ter kulture in umetnosti (cca. 15 %). Sledijo jim nevladne organizacije s področja humanitarnosti, poklicne, izobraževalne in strokovne organizacije ter okoljevarstvene.
Kolikšen delež NVO je upravičen do proračunskih sredstev, kakšen je kriterij za to financiranje?
NVO praviloma niso neposredni proračunski uporabniki, saj niso del javnega sektorja. Neposredno do proračunskih sredstev torej niso upravičene. Kljub temu pa del sredstev za svoje delovanje pridobivajo tudi iz javnih virov, a praviloma preko javnih razpisov. Gre za razpise na področjih kulture, socialnega varstva, športa, zdravja, razvojne pomoči itd. Pri njih so kriteriji za pridobitev sredstev skladnost z javnimi politikami in prioritetami ter zlasti kakovost in učinkovitost predlaganih programov in projektov, ki ju presojajo posebne strokovne komisije pri posameznem financerju, npr. ministrstvu ali občini.
Koliko proračunskih sredstev je bilo doslej namenjenih za nevladni sektor, ali so se sredstva v zadnjih letih zmanjševala (podatki za zadnja tri leta)?
Vsa javna sredstva, vključujoč sredstva iz državnih in občinskih proračunov, v povprečju predstavljajo okoli 30 % vseh prihodkov NVO. Delež teh sredstev se v zadnjih letih ni bistveno spremenil – leta 2009 so NVO iz javnih virov prejele nekaj manj kot 218 milijonov evrov, leta 2010 pa resda 24 milijonov več (torej 242 milijonov), a je delež javnih sredstev med vsemi prihodki NVO ostal približno enak. Leta 2009 je znašal 29,5 %, leta 2010 pa 30,5 %.
Kaj se po vaših podatkih obeta v prihodnje na področju financiranja NVO, v kolikšni meri bodo varčevalni ukrepi skrčili obseg sredstev?
Uradnih podatkov zaenkrat ni, saj rebalans proračuna še ni potrjen in ministrstva posledično nočejo uradno sporočiti, kolikšni so rezi na postavkah, iz katerih se financirajo programi in projekti NVO. Zato so trenutno zaustavljeni tudi nekateri javni razpisi, kjer bi ministrstva že morala sporočiti rezultate. Vseeno pa smo se s poizvedovanjem po ministrstvih dokopali do nekaterih neuradnih in nepotrjenih napovedi. Te so zaskrbljujoče. Rezi naj bi segali od 50 %, za kolikor zmanjšanje napoveduje Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, do 10 %, za kolikor bi se naj zmanjšali programi za invalide na MDDSZ. Ministrstvo za notranje zadeve sredstva klesti za 15 %, na Ministrstvu za kulturo se napovedujejo 20% rezi (ob tem, da jih je že jesenski rebalans znižal za 20 % v primerjavi z letom poprej), uradniki MDDSZ pa so za socialnovarstvene programe omenjali minus 20 %. Zanimiva je tudi zgodba vladnega Urada za komuniciranje, ki je marca NVO sprva obvestil o uspehu na letošnjem razpisu in o višini dodeljenih sredstveh, teden zatem pa jim je poslal dopis, da navedena sredstva kratkomalo zmanjšuje za celih 40 %.
Kaj bi predlagano zmanjšanje proračunskih sredstev pomenilo za nevladni sektor, kakšne bi bile posledice?
Če se zgornje neuradne napovedi uresničijo, bomo lahko govorili o pravi mali katastrofi. Pri tem ne gre toliko za to, kakšne bodo posledice za same nevladne organizacije, ampak v prvi vrsti za to, kako bo to prizadelo njihove uporabnike, torej prebivalce Slovenije. Preko programov in projektov NVO so namreč različnim skupinam dostopne številne javnokoristne storitve - od socialnovarstvenih in humanitarnih, ki so namenjene različnim ranljivim skupinam, do izobraževalnih in kulturnih. In govorimo o res velikem številu uporabnikov, ki bodo ostali prikrajšani. Uporabnikov socialnovarstvenih storitev NVO je, na primer, po podatkih Inštituta RS za socialno varstvo več kot 250 tisoč.
Po drugi strani pa je problem prevelikih rezov seveda tudi v škodi, ki jo bodo povzročili samim organizacijam, njihovi infrastrukturi. Če se bodo sredstva resnično drastično skrčila, bodo programi in dejavnosti ukinjeni, strokovni kadri pa si bodo službe poiskali drugje. Če bo do tega res prišlo, bo škoda izredno težko popravljiva. Posamezne nevladne organizacije so svoje programe in infrastrukturo gradile več kot desetletje in tega seveda ne bo mogoče vnovič vzpostaviti v roku nekaj mesecev, niti ne v letu ali dveh, tudi če se denar vrne. Tudi za nevladne organizacije namreč velja enako kot za vse ostale vrste organizacij, javne in gospodarske. Ko jih enkrat zlomiš, ko zarežeš v njihove temelje, jih je nemogoče z eno potezo obuditi nazaj kot spečo Trnuljčico, ampak je spet potrebno desetlje, da jih zgradiš.
Kar nam preprosto pove, da zaradi rezov v javnokoristne programe NVO njihovi uporabniki državljani ne bodo prizadeti samo za leto, dve ali tri, ko bi naj po vladnih napovedih izšli iz krize in bi se naj denar začel vračati, ampak bo škoda precej dolgotrajnejša. Obenem ne gre spregledati niti, da so nevladne organizacije generator prostovoljstva. Po nekaterih podatkih koordinirajo delo več kot 200.000 slovenskih prostovoljcev, ki svoj čas in znanje brezplačno darujejo za pomoč tistim, ki so je potrebni. Če ugasnejo NVO, bo ugasnil tudi velik del prostovoljskega dela, ki je danes, ko odpoveduje socialna država, za mnoge, ki so se znašli v stiski, tako rekoč nenadomestljivo.
Kaj v CNVOS predlagate vladni strani ob upoštevanju, da se varčevanju vendarle ne bo mogoče v celoti izogniti?
Ko se lotevajo rezov, naj predvsem upoštevajo, kar smo opisali zgoraj: da z rezi v programe NVO še zdaleč ne prizadanejo samo NVO ali recimo njihovih zaposlenih, ki jih skupaj že tako ni več kot 8000, ampak da z njimi udarjajo po več sto tisočih njihovih uporabnikov in da so za nekatere od njih storitve NVO takorekoč eksistencialnega pomena.
Zato bi morala biti vlada pri krčenju sredstev za NVO izredno previdna. Upošteva naj tudi, da je po vseh primerjalnih podatkih za programe in projekte NVO Slovenija že zdaj namenjala precej manj kot ostale razvite države. Tam v povprečju država med prihodke NVO prispeva okoli 50 %, s tem, da so njihovi prihodki glede na BDP bistveno večji kot pri nas. V Sloveniji pomenijo približno 2 % BDP, tam pa v povprečju 5 %. Kar pomeni, da razvite države za programe NVO namenjajo okoli 5-krat več svojega BDP kot Slovenija.
Seveda se rezom ni in ne bo mogoče izogniti, želimo pa si, da jih vlada izvede preudarno – ne kar povprek, ampak na podlagi skrbne analize in določitve prioritet, ki se jih brez dvoma da postaviti. Toda po tem, kar smo neuradno izvedeli, težko rečemo, da so napovedani rezi posledica kakšnih posebnih analiz ali prioretiziranja. Večinoma so jih usmerjale kar finančne službe ministrstev, na MNZ pa po naših informacijah, recimo, kar oddelek za nabavo. Te službe pa o javnih politikah in javnih potrebah praviloma ne vedo posebej veliko.
Obenem bi vladi predlagali, da ob rezih pri domačih sredstvih za programe NVO nameni čimveč evropskih sredstev oziroma da razliko nadoknadi z njihovo pomočjo. Izkušnje z njimi v nevladnih organizacijah že imamo, iz sredstev, ki jih je v sedanji finančni perspektivi iz Evropskega socialnega sklada prejela Slovenija, so NVO počrpale v višini okoli 11 %. In to izredno uspešno – vsi podatki kažejo, da so nevladne organizacije med najučinkovitejšimi prejemniki. Če bi torej evropska sredstva v nadaljevanju sedanje perspektive v še večjem obsegu namenili NVO, bomo imeli tudi manjše težave z do sedaj precej neuspešnim splošnim črpanjem.
Ali bi lahko na kakršenkoli način k varčevanju prispeval tudi nevladni sektor?
Glede na to, da je po vseh primerljiv podatkih, ki smo jih omenjali, nevladni sektor v Sloveniji že vse obdobje samostojnosti podhranjen, je težko, če ne celo kar cinično govoriti o varčevanju na naš račun. Še zlasti, če pomislimo, da nevladne organizacije nismo same sebi namen, ampak praviloma delujemo v splošnokoristne namene. Ampak vseeno – kot že rečeno, slovenske nevladne organizacije koordinirajo in kontinuirano angažirajo okoli 200.000 prostoljcev. Njihov darovani čas, napori, znanje, pa tudi zbrani denar, ki ga humanitarne nevladne organizacije delijo naprej - to je naš prispevek! Stiske ljudi bi bile brez angažmaja slovenskih nevladnih organizacij dosti večje. Pomislimo samo, koliko pomoči sta v v zadnjih treh letih ljudem v stiski namenila Rdeči križ in Karitas. Obe sta namreč nevladni organizaciji!
Kako vidite prihodnji razvoj NVO v Sloveniji, kakšna bi morala biti pri tem vloga države?
Želimo si, da bi šel razvoj v tisti smeri, v kateri je šel v razvitih zahodnih državah. Tam so danes nevladne organizacije izredno močno vpete v izvajanje javnih storitev. Zakaj? Ne samo zato, ker so pri svojem delu že prislovično zelo ekonomične, saj med drugim vanj v pomembnem delu vpenjajo prostovoljstvo, ampak tudi zato, ker so v neposrednem stiku s »terenom«, z uporabniki in se tako lahko izredno hitro odzivajo na spremembe pri potrebah ljudi, hkrati pa je tem omogočen tudi neposreden nadzor, saj ne gre za organizacijske mastodonte, kjer se odgovornost vedno da prenašati na nekoga drugega.
Obenem bo morala država nevladne organizacije prepoznati tudi kot resnega partnerja pri oblikovanju javnih politik. Kljub nekaterim dobrim normativnim rešitvam v zadnjih treh letih (sprejem Resolucije o normativni dejavnosti, spremembe poslovnika vlade, s katerimi so se predpisale javne razpravepri pripravi predpsov) državni organi politike in predpise še vedno najpogosteje oblikuje brez dialoga s civilno družbo in za zaprtimi vrati, zato naši pozitivni predlogi največkrat ostajajo preslišani. Tudi pri demokratični kulturi odprtosti torej slovenskega država zaenkrat precej zaostaja za državami, s katerimi bi se radi primerjali.
Vlogo države pri razvoju slovenskega nevladnega sektorja vidimo sicer predvsem v zagotavljanju ustreznega, stimulativnega okolja. Ne želimo si torej nič drugega, kot tisto, kar od države pričakuje tudi gospodarstvo. Slovensko pravno in administrativno okolje za delovanje nevladnih organizacij zaenkrat namreč ni preveč spodbudno oz. je precej manj spodbudno kot v državah, ki smo jih omenjali prej. Imamo zastarelo statusno zakonodajo, nestimultavno davčno politiko, številna administrativna bremena, neustrezne javne politike, ki v nevladnih organizacijah prepogosto ne vidijo partnerja z istimi cilji ...
Kratkoročno si torej želimo predvsem zagon dinamičnega dialoga o ukrepih, ki jih na nevladni strani vidimo kot nujne za premik sektorja iz točke stagnacije. Hkrati bi bili zelo veseli, če nam ne bi bilo treba vedno znova vlagati velikih naporov v uresničevanje zavez, pri katerih so vlada in nevladne organizacije v preteklosti že dosegle soglasje – npr. glede raznih davčnih spodbud. Ali krajše: želimo si, da nas bi država končno prepoznala kot partnerja, ki ga je treba spodbujati, saj imata od tega korist oba, ne pa, da se ga nenehno spotika. Šele potem se bomo lahko nekoč tudi v Sloveniji ponašali z nevladnim sektorjem, ki zaposluje 9 % aktivnega prebivalstva (kot na Nizozemskem) ali ki ustvari 5 % BDP (kot v Belgiji).
Glavni problemi nevladnega sektorja pri nas, kje so rešitve
Nekaj smo jih že omenili. Dodamo lahko, da je pod koordinacijo CNVOS v začetku letošnjega leta skupina več kot 200 nevladniških zvez, mrež in asociacij, ki skupaj združujejo več tisoč nevladnih organizacij, na novoizvoljene poslance DZ in takrat še nastajajočo vlado naslovila predlog seznama ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče vsaj omiliti, če ne že povsem odpraviti ključne razloge za razvojni zaostanek slovenskega nevladnega sektorja.
Ker se v nevladnih organizacijah dobro zavedamo izredne težavnosti aktualne ekonomske situacije, pri naših predlogih ne gre za finančne zahteve, ki bi državo, ki se je s socializacijo izgub gospodarstva finančno tako rekoč že povsem izčrpala, še dodatno oslabile. Predvsem smo predlagali ukrepe, ki bodo omogočili, da bomo lahko naš potencial učinkovito izkoristiti že z nekaterimi s finančnega vidika povsem zanemarljivimi spremembami zakonodaje in politik. Izpostavim lahko ureditev statusne zakonodaje – prenovo zastarelega zakona o ustanovah in zakona o zavodih, potem zakonsko opredelitev samega pojma »nevladne organizacije«. Pa na primer uvedbo možnosti 30-odstotnih predplačil pri financiranju projektov in programov nevladnih organizacij, kadar gre za sredstva iz državnega proračuna. Sedaj v nasprotju z javnimi zavodi nevladne organizacije denar dobijo šele, ko svoje projekte in programe že izvedejo. Glede na to, da so neprofitne in ne razpolagajo z dobički preteklih dejavnosti, nimajo zagonskega kapitala, s katerim bi dejavnosti, ki so splošno koristne oziroma v javnem interesu, izvajale. Alternativa je bančni kredit, ker pa gre za neprofitne dejavnosti in ker nevladne organizacije večinoma nimajo nepremičnin, ki bi jih lahko zastavile, jim kredita nihče ne da.
Tu sta tudi predloga za spodbude za socialna podjetja, ki jih je napovedal lani sprejeti Zakon o socialnem podjetništvu, a ostajajo neuresničene, in za bolj stimulativno davčno politiko, kadar gre za donacije nevladnim organizacijam. V tujini so donacije pomemben vir nevladnega sektorja, predvsem zato, ker so gospodarske družbe upravičene do precejšnjih olajšav zanje. Pri nas tega skorajda ni. Za pravne osebe velja, da se jim lahko zgolj 0,5 odstotka obdavčenega prihodka upošteva kot olajšava. Predlagamo dvig na en odstotek. Do leta 1993 je bila ta olajšava 10 odstotkov, potem je padla na dva odstotka, leta 1995 pa so jo znižali na 0,3 odstotka. Madžarska ima kar 20-odstotno olajšavo, Španija in Avstrija desetodstotno. Predlagani dvig bi lahko nevladnim organizacijam prinesel precej sredstev in s tem zmanjšal breme javnega sektorja, ko gre za zagotavljanje storitev državljanom.
Seveda pa ni problem samo v državi in njenih politikah. Za svoj razvoj in uspeh lahko veliko naredimo tudi nevladne organizacije same. Še vedno nam prepogosto manjkajo organizacijska, tržna in menedžerska znanja, premalo pozornosti posvečamo kriterijem kakovosti naših storitev in tudi dovolj transparentno in odgovorno ne ravnamo vedno in povsod. Tudi gospodarstvo bi nam lahko bilo bolj naklonjeno in bi socialna podjetja, ki delujejo predvsem znotraj nevladnega sektorja, razumelo kot pomembnega partnerja. Enako banke – pogrešamo v tujini vedno bolj uveljavljeno etično oziroma socialno bančništvo, ki se osredotoča na financiranje socialnih podjetij. Pri tem tuje izkušnje kažejo, da so socialna podjetja zanesljivejši kominteti kot običajna podjetja. Skratka vsi, vlada, nevladne organizacije in finančni sektor, bi lahko iz tujine prevzeli precej dobrih praks, s katerimi bi spodbudili razvoj domačega nevladnega sektorja s koristjo za vse.
S čim se lahko v NVO pohvalite, dobre plati vašega položaja
Zagotovo se lahko pohvalimo z »našimi« prostovoljci, z milijonom članov, pa tudi s vztrajno številčno rastjo – nespodbudnemu okolju in negativnim finančnim kazalnikom navkljub. Predvsem pa seveda s storitvami in aktivnostmi, s katerimi so nevladne organizacije, njihovi zaposleni in prostovoljci, vsakodnevno na voljo tistim, ki jih potrebujejo.
Obenem pa tudi ne bi smeli spregledati, da učinek delovanja vseh tistih društev, ustanov in zasebnih zavodov, ki tvorimo slovenski nevladni sektor, ni le kratkoročen, ampak v vsaj taki meri pomaga tudi pri naslavljanju izzivov prihodnosti – kar je danes potrebno bolj kot kdajkoli prej. Naše preventivno delovanje zmanjšuje prihodnje stroške, hkrati pa zagotavlja boljše rezultate za uporabnika. S tem, ko, na primer, pomagamo starejšim še naprej živeti v svojih domovih, nevladne organizacije znižujemo prihodnje povpraševanje po bolnišničnih posteljah in obenem izboljšujemo kvaliteto posameznikovega življenja. Ko osveščamo o pomembnosti varovanja okolja in čistimo (v enem dnevu tudi očistimo) Slovenijo, zmanjšujemo pritisk na naše naravne vire in stroške za njihovo revitalizacijo. Tudi na to smo ponosni.
(STA) Koliko je NVO, katere so glavne skupine?
(Goran Forbici, direktor CNVOS) Slovenski nevladni sektor po zadnjih podatkih (april 2012) sestavlja več kot 25.300 nevladnih organizacij, po njihovi pravni obliki razdeljenih predvsem med društva, zasebne neprofitne zavode in ustanove oziroma fundacije. Med njimi je daleč največ društev – preko 22.800, sledijo jim zavodi – 2252, ustanov pa je trenutno 254. Število NVO se že desetletje vztrajno veča, pri čemer je v zadnjih letih najhitreje raslo število zavodov, in sicer od leta 2008 do 2011 za kar 60 %.
Največ nevladnih organizacij deluje na področju športa in rekreacije (cca. 35 %) ter kulture in umetnosti (cca. 15 %). Sledijo jim nevladne organizacije s področja humanitarnosti, poklicne, izobraževalne in strokovne organizacije ter okoljevarstvene.
Kolikšen delež NVO je upravičen do proračunskih sredstev, kakšen je kriterij za to financiranje?
NVO praviloma niso neposredni proračunski uporabniki, saj niso del javnega sektorja. Neposredno do proračunskih sredstev torej niso upravičene. Kljub temu pa del sredstev za svoje delovanje pridobivajo tudi iz javnih virov, a praviloma preko javnih razpisov. Gre za razpise na področjih kulture, socialnega varstva, športa, zdravja, razvojne pomoči itd. Pri njih so kriteriji za pridobitev sredstev skladnost z javnimi politikami in prioritetami ter zlasti kakovost in učinkovitost predlaganih programov in projektov, ki ju presojajo posebne strokovne komisije pri posameznem financerju, npr. ministrstvu ali občini.
Koliko proračunskih sredstev je bilo doslej namenjenih za nevladni sektor, ali so se sredstva v zadnjih letih zmanjševala (podatki za zadnja tri leta)?
Vsa javna sredstva, vključujoč sredstva iz državnih in občinskih proračunov, v povprečju predstavljajo okoli 30 % vseh prihodkov NVO. Delež teh sredstev se v zadnjih letih ni bistveno spremenil – leta 2009 so NVO iz javnih virov prejele nekaj manj kot 218 milijonov evrov, leta 2010 pa resda 24 milijonov več (torej 242 milijonov), a je delež javnih sredstev med vsemi prihodki NVO ostal približno enak. Leta 2009 je znašal 29,5 %, leta 2010 pa 30,5 %.
Kaj se po vaših podatkih obeta v prihodnje na področju financiranja NVO, v kolikšni meri bodo varčevalni ukrepi skrčili obseg sredstev?
Uradnih podatkov zaenkrat ni, saj rebalans proračuna še ni potrjen in ministrstva posledično nočejo uradno sporočiti, kolikšni so rezi na postavkah, iz katerih se financirajo programi in projekti NVO. Zato so trenutno zaustavljeni tudi nekateri javni razpisi, kjer bi ministrstva že morala sporočiti rezultate. Vseeno pa smo se s poizvedovanjem po ministrstvih dokopali do nekaterih neuradnih in nepotrjenih napovedi. Te so zaskrbljujoče. Rezi naj bi segali od 50 %, za kolikor zmanjšanje napoveduje Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, do 10 %, za kolikor bi se naj zmanjšali programi za invalide na MDDSZ. Ministrstvo za notranje zadeve sredstva klesti za 15 %, na Ministrstvu za kulturo se napovedujejo 20% rezi (ob tem, da jih je že jesenski rebalans znižal za 20 % v primerjavi z letom poprej), uradniki MDDSZ pa so za socialnovarstvene programe omenjali minus 20 %. Zanimiva je tudi zgodba vladnega Urada za komuniciranje, ki je marca NVO sprva obvestil o uspehu na letošnjem razpisu in o višini dodeljenih sredstveh, teden zatem pa jim je poslal dopis, da navedena sredstva kratkomalo zmanjšuje za celih 40 %.
Kaj bi predlagano zmanjšanje proračunskih sredstev pomenilo za nevladni sektor, kakšne bi bile posledice?
Če se zgornje neuradne napovedi uresničijo, bomo lahko govorili o pravi mali katastrofi. Pri tem ne gre toliko za to, kakšne bodo posledice za same nevladne organizacije, ampak v prvi vrsti za to, kako bo to prizadelo njihove uporabnike, torej prebivalce Slovenije. Preko programov in projektov NVO so namreč različnim skupinam dostopne številne javnokoristne storitve - od socialnovarstvenih in humanitarnih, ki so namenjene različnim ranljivim skupinam, do izobraževalnih in kulturnih. In govorimo o res velikem številu uporabnikov, ki bodo ostali prikrajšani. Uporabnikov socialnovarstvenih storitev NVO je, na primer, po podatkih Inštituta RS za socialno varstvo več kot 250 tisoč.
Po drugi strani pa je problem prevelikih rezov seveda tudi v škodi, ki jo bodo povzročili samim organizacijam, njihovi infrastrukturi. Če se bodo sredstva resnično drastično skrčila, bodo programi in dejavnosti ukinjeni, strokovni kadri pa si bodo službe poiskali drugje. Če bo do tega res prišlo, bo škoda izredno težko popravljiva. Posamezne nevladne organizacije so svoje programe in infrastrukturo gradile več kot desetletje in tega seveda ne bo mogoče vnovič vzpostaviti v roku nekaj mesecev, niti ne v letu ali dveh, tudi če se denar vrne. Tudi za nevladne organizacije namreč velja enako kot za vse ostale vrste organizacij, javne in gospodarske. Ko jih enkrat zlomiš, ko zarežeš v njihove temelje, jih je nemogoče z eno potezo obuditi nazaj kot spečo Trnuljčico, ampak je spet potrebno desetlje, da jih zgradiš.
Kar nam preprosto pove, da zaradi rezov v javnokoristne programe NVO njihovi uporabniki državljani ne bodo prizadeti samo za leto, dve ali tri, ko bi naj po vladnih napovedih izšli iz krize in bi se naj denar začel vračati, ampak bo škoda precej dolgotrajnejša. Obenem ne gre spregledati niti, da so nevladne organizacije generator prostovoljstva. Po nekaterih podatkih koordinirajo delo več kot 200.000 slovenskih prostovoljcev, ki svoj čas in znanje brezplačno darujejo za pomoč tistim, ki so je potrebni. Če ugasnejo NVO, bo ugasnil tudi velik del prostovoljskega dela, ki je danes, ko odpoveduje socialna država, za mnoge, ki so se znašli v stiski, tako rekoč nenadomestljivo.
Kaj v CNVOS predlagate vladni strani ob upoštevanju, da se varčevanju vendarle ne bo mogoče v celoti izogniti?
Ko se lotevajo rezov, naj predvsem upoštevajo, kar smo opisali zgoraj: da z rezi v programe NVO še zdaleč ne prizadanejo samo NVO ali recimo njihovih zaposlenih, ki jih skupaj že tako ni več kot 8000, ampak da z njimi udarjajo po več sto tisočih njihovih uporabnikov in da so za nekatere od njih storitve NVO takorekoč eksistencialnega pomena.
Zato bi morala biti vlada pri krčenju sredstev za NVO izredno previdna. Upošteva naj tudi, da je po vseh primerjalnih podatkih za programe in projekte NVO Slovenija že zdaj namenjala precej manj kot ostale razvite države. Tam v povprečju država med prihodke NVO prispeva okoli 50 %, s tem, da so njihovi prihodki glede na BDP bistveno večji kot pri nas. V Sloveniji pomenijo približno 2 % BDP, tam pa v povprečju 5 %. Kar pomeni, da razvite države za programe NVO namenjajo okoli 5-krat več svojega BDP kot Slovenija.
Seveda se rezom ni in ne bo mogoče izogniti, želimo pa si, da jih vlada izvede preudarno – ne kar povprek, ampak na podlagi skrbne analize in določitve prioritet, ki se jih brez dvoma da postaviti. Toda po tem, kar smo neuradno izvedeli, težko rečemo, da so napovedani rezi posledica kakšnih posebnih analiz ali prioretiziranja. Večinoma so jih usmerjale kar finančne službe ministrstev, na MNZ pa po naših informacijah, recimo, kar oddelek za nabavo. Te službe pa o javnih politikah in javnih potrebah praviloma ne vedo posebej veliko.
Obenem bi vladi predlagali, da ob rezih pri domačih sredstvih za programe NVO nameni čimveč evropskih sredstev oziroma da razliko nadoknadi z njihovo pomočjo. Izkušnje z njimi v nevladnih organizacijah že imamo, iz sredstev, ki jih je v sedanji finančni perspektivi iz Evropskega socialnega sklada prejela Slovenija, so NVO počrpale v višini okoli 11 %. In to izredno uspešno – vsi podatki kažejo, da so nevladne organizacije med najučinkovitejšimi prejemniki. Če bi torej evropska sredstva v nadaljevanju sedanje perspektive v še večjem obsegu namenili NVO, bomo imeli tudi manjše težave z do sedaj precej neuspešnim splošnim črpanjem.
Ali bi lahko na kakršenkoli način k varčevanju prispeval tudi nevladni sektor?
Glede na to, da je po vseh primerljiv podatkih, ki smo jih omenjali, nevladni sektor v Sloveniji že vse obdobje samostojnosti podhranjen, je težko, če ne celo kar cinično govoriti o varčevanju na naš račun. Še zlasti, če pomislimo, da nevladne organizacije nismo same sebi namen, ampak praviloma delujemo v splošnokoristne namene. Ampak vseeno – kot že rečeno, slovenske nevladne organizacije koordinirajo in kontinuirano angažirajo okoli 200.000 prostoljcev. Njihov darovani čas, napori, znanje, pa tudi zbrani denar, ki ga humanitarne nevladne organizacije delijo naprej - to je naš prispevek! Stiske ljudi bi bile brez angažmaja slovenskih nevladnih organizacij dosti večje. Pomislimo samo, koliko pomoči sta v v zadnjih treh letih ljudem v stiski namenila Rdeči križ in Karitas. Obe sta namreč nevladni organizaciji!
Kako vidite prihodnji razvoj NVO v Sloveniji, kakšna bi morala biti pri tem vloga države?
Želimo si, da bi šel razvoj v tisti smeri, v kateri je šel v razvitih zahodnih državah. Tam so danes nevladne organizacije izredno močno vpete v izvajanje javnih storitev. Zakaj? Ne samo zato, ker so pri svojem delu že prislovično zelo ekonomične, saj med drugim vanj v pomembnem delu vpenjajo prostovoljstvo, ampak tudi zato, ker so v neposrednem stiku s »terenom«, z uporabniki in se tako lahko izredno hitro odzivajo na spremembe pri potrebah ljudi, hkrati pa je tem omogočen tudi neposreden nadzor, saj ne gre za organizacijske mastodonte, kjer se odgovornost vedno da prenašati na nekoga drugega.
Obenem bo morala država nevladne organizacije prepoznati tudi kot resnega partnerja pri oblikovanju javnih politik. Kljub nekaterim dobrim normativnim rešitvam v zadnjih treh letih (sprejem Resolucije o normativni dejavnosti, spremembe poslovnika vlade, s katerimi so se predpisale javne razpravepri pripravi predpsov) državni organi politike in predpise še vedno najpogosteje oblikuje brez dialoga s civilno družbo in za zaprtimi vrati, zato naši pozitivni predlogi največkrat ostajajo preslišani. Tudi pri demokratični kulturi odprtosti torej slovenskega država zaenkrat precej zaostaja za državami, s katerimi bi se radi primerjali.
Vlogo države pri razvoju slovenskega nevladnega sektorja vidimo sicer predvsem v zagotavljanju ustreznega, stimulativnega okolja. Ne želimo si torej nič drugega, kot tisto, kar od države pričakuje tudi gospodarstvo. Slovensko pravno in administrativno okolje za delovanje nevladnih organizacij zaenkrat namreč ni preveč spodbudno oz. je precej manj spodbudno kot v državah, ki smo jih omenjali prej. Imamo zastarelo statusno zakonodajo, nestimultavno davčno politiko, številna administrativna bremena, neustrezne javne politike, ki v nevladnih organizacijah prepogosto ne vidijo partnerja z istimi cilji ...
Kratkoročno si torej želimo predvsem zagon dinamičnega dialoga o ukrepih, ki jih na nevladni strani vidimo kot nujne za premik sektorja iz točke stagnacije. Hkrati bi bili zelo veseli, če nam ne bi bilo treba vedno znova vlagati velikih naporov v uresničevanje zavez, pri katerih so vlada in nevladne organizacije v preteklosti že dosegle soglasje – npr. glede raznih davčnih spodbud. Ali krajše: želimo si, da nas bi država končno prepoznala kot partnerja, ki ga je treba spodbujati, saj imata od tega korist oba, ne pa, da se ga nenehno spotika. Šele potem se bomo lahko nekoč tudi v Sloveniji ponašali z nevladnim sektorjem, ki zaposluje 9 % aktivnega prebivalstva (kot na Nizozemskem) ali ki ustvari 5 % BDP (kot v Belgiji).
Glavni problemi nevladnega sektorja pri nas, kje so rešitve
Nekaj smo jih že omenili. Dodamo lahko, da je pod koordinacijo CNVOS v začetku letošnjega leta skupina več kot 200 nevladniških zvez, mrež in asociacij, ki skupaj združujejo več tisoč nevladnih organizacij, na novoizvoljene poslance DZ in takrat še nastajajočo vlado naslovila predlog seznama ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče vsaj omiliti, če ne že povsem odpraviti ključne razloge za razvojni zaostanek slovenskega nevladnega sektorja.
Ker se v nevladnih organizacijah dobro zavedamo izredne težavnosti aktualne ekonomske situacije, pri naših predlogih ne gre za finančne zahteve, ki bi državo, ki se je s socializacijo izgub gospodarstva finančno tako rekoč že povsem izčrpala, še dodatno oslabile. Predvsem smo predlagali ukrepe, ki bodo omogočili, da bomo lahko naš potencial učinkovito izkoristiti že z nekaterimi s finančnega vidika povsem zanemarljivimi spremembami zakonodaje in politik. Izpostavim lahko ureditev statusne zakonodaje – prenovo zastarelega zakona o ustanovah in zakona o zavodih, potem zakonsko opredelitev samega pojma »nevladne organizacije«. Pa na primer uvedbo možnosti 30-odstotnih predplačil pri financiranju projektov in programov nevladnih organizacij, kadar gre za sredstva iz državnega proračuna. Sedaj v nasprotju z javnimi zavodi nevladne organizacije denar dobijo šele, ko svoje projekte in programe že izvedejo. Glede na to, da so neprofitne in ne razpolagajo z dobički preteklih dejavnosti, nimajo zagonskega kapitala, s katerim bi dejavnosti, ki so splošno koristne oziroma v javnem interesu, izvajale. Alternativa je bančni kredit, ker pa gre za neprofitne dejavnosti in ker nevladne organizacije večinoma nimajo nepremičnin, ki bi jih lahko zastavile, jim kredita nihče ne da.
Tu sta tudi predloga za spodbude za socialna podjetja, ki jih je napovedal lani sprejeti Zakon o socialnem podjetništvu, a ostajajo neuresničene, in za bolj stimulativno davčno politiko, kadar gre za donacije nevladnim organizacijam. V tujini so donacije pomemben vir nevladnega sektorja, predvsem zato, ker so gospodarske družbe upravičene do precejšnjih olajšav zanje. Pri nas tega skorajda ni. Za pravne osebe velja, da se jim lahko zgolj 0,5 odstotka obdavčenega prihodka upošteva kot olajšava. Predlagamo dvig na en odstotek. Do leta 1993 je bila ta olajšava 10 odstotkov, potem je padla na dva odstotka, leta 1995 pa so jo znižali na 0,3 odstotka. Madžarska ima kar 20-odstotno olajšavo, Španija in Avstrija desetodstotno. Predlagani dvig bi lahko nevladnim organizacijam prinesel precej sredstev in s tem zmanjšal breme javnega sektorja, ko gre za zagotavljanje storitev državljanom.
Seveda pa ni problem samo v državi in njenih politikah. Za svoj razvoj in uspeh lahko veliko naredimo tudi nevladne organizacije same. Še vedno nam prepogosto manjkajo organizacijska, tržna in menedžerska znanja, premalo pozornosti posvečamo kriterijem kakovosti naših storitev in tudi dovolj transparentno in odgovorno ne ravnamo vedno in povsod. Tudi gospodarstvo bi nam lahko bilo bolj naklonjeno in bi socialna podjetja, ki delujejo predvsem znotraj nevladnega sektorja, razumelo kot pomembnega partnerja. Enako banke – pogrešamo v tujini vedno bolj uveljavljeno etično oziroma socialno bančništvo, ki se osredotoča na financiranje socialnih podjetij. Pri tem tuje izkušnje kažejo, da so socialna podjetja zanesljivejši kominteti kot običajna podjetja. Skratka vsi, vlada, nevladne organizacije in finančni sektor, bi lahko iz tujine prevzeli precej dobrih praks, s katerimi bi spodbudili razvoj domačega nevladnega sektorja s koristjo za vse.
S čim se lahko v NVO pohvalite, dobre plati vašega položaja
Zagotovo se lahko pohvalimo z »našimi« prostovoljci, z milijonom članov, pa tudi s vztrajno številčno rastjo – nespodbudnemu okolju in negativnim finančnim kazalnikom navkljub. Predvsem pa seveda s storitvami in aktivnostmi, s katerimi so nevladne organizacije, njihovi zaposleni in prostovoljci, vsakodnevno na voljo tistim, ki jih potrebujejo.
Obenem pa tudi ne bi smeli spregledati, da učinek delovanja vseh tistih društev, ustanov in zasebnih zavodov, ki tvorimo slovenski nevladni sektor, ni le kratkoročen, ampak v vsaj taki meri pomaga tudi pri naslavljanju izzivov prihodnosti – kar je danes potrebno bolj kot kdajkoli prej. Naše preventivno delovanje zmanjšuje prihodnje stroške, hkrati pa zagotavlja boljše rezultate za uporabnika. S tem, ko, na primer, pomagamo starejšim še naprej živeti v svojih domovih, nevladne organizacije znižujemo prihodnje povpraševanje po bolnišničnih posteljah in obenem izboljšujemo kvaliteto posameznikovega življenja. Ko osveščamo o pomembnosti varovanja okolja in čistimo (v enem dnevu tudi očistimo) Slovenijo, zmanjšujemo pritisk na naše naravne vire in stroške za njihovo revitalizacijo. Tudi na to smo ponosni.
